V situacijah, kot je tista v Iranu, mnoge sicer progresivne posameznike, pograbi en zelo neumen refleks, da se postavi na stran tistih, ki predstavljajo najbolj očitnega nasprotnika trenutno edini imperialni sili, to je ZDA. Recimo temu kar antiamerikanizem, pogojen z nasprotovanjem ne samo ameriškim vojaškim intervencijam po svetu, ampak tudi njihovemu načinu življenja in vsemu kar prihaja s tem, od Coca Cole, McDonaldsov, individualizma do Hollywoodske produkcije.

Tako iranski predsednik, nikakor biser demokracije in svobode, v očeh nekaterih takoj zadobi podobo hrabrega borca proti svetovnemu imperiju, ki ga je seveda potrebno podpreti ali pa se vsaj narediti gluhe za zahteve tistih, ki proti njemu protestirajo. Podobno se obnašajo tudi goreči zagovorniki vsega kar prihaja iz ZDA in se takoj postavijo za vsako gibanje ali posameznika, ki daje vtis, kakor da bi lahko deloval kot pospeševalec ameriških interesov, kakor da bi to bilo dobro že samo po sebi. Stvari so seveda bolj zapletene.

Iranu vlada izredno nazadnjaška druščina in ljudje, ki se temu upirajo, po večini želijo bolj odprto in svobodno družbo. Reformirati hočejo versko državo, ki v varovanju načel svoje vere izgublja stik z realnostjo in to na tak način, da bi se lahko primerjali z razvitimi državami po svetu, ki svojim državljanom omogočajo širok nabor svoboščin. Ker je večina prebivalstva v Iranu zelo mlada, gre tukaj za čisto osnovne stvari, kot pravica do združevanja, svobodnega komuniciranja ne samo z ljudmi po svetu, ampak celo med spoloma in tako dalje. Njihove zahteve so v osnovi zelo progresivne in v skladu s tem, kar večina levičarjev po vsem svetu verjame. Po drugi strani iranske oblasti s predsednikom in kleriki na čelu predstavljajo vse, kar obsoja.

Sem je težko mešati iranski jedrski program pa odnose države s tujino, kajti za to pri protestih proti oblastem dejansko ne gre. Interesi države so eno, notranji odnosi drugo. Na žalost je zelo preprosto naše lastne poglede in interese preslikati na povsem tujo družbo.

In kaj, če se slučajno interesi ZDA skladajo z interesi progresivnih sil po svetu, torej da v tem primeru zmagajo reformisti in iz Irana naredijo čim bolj moderno družbo? Zavoljo tega bi bilo neumno dvomeče gledati na demonstracije proti nazadnjaškim oblastem, ki jih doma nikakor ne bi prenašali, saj bi v hipu prepovedale večino tega, kar se nam zdaj zdi že samoumevno. Seveda je na tem mestu potrebna pripomba, da se oblastniki v ZDA velikokrat obnašajo tako, da podpirajo najbolj nazadnjaške elemente v Iranu, s tem pa si širijo prostor za svoje agresivne načrte v regiji.

Ne, vsako gibanje, ki se zavzema za več svobode, pa pri tem ni očitno le fasada bolj ciničnim poskusom destabilizacije ali prevzema nadzora nad določeno državo, je potrebno podpirati, razne Lukašenke, Ahmadinežade in Castre pa pustiti, da se hvalisajo, kako predstavljajo neko novo fronto proti svetovnemu imperializmu. Takšnih junakov namreč ne potrebujemo.