Ravno sem bral prispevek na RTVSlo in se čudil, da so ruski ostanki na Aljaski še vedno prisotni. Gotovo se je po prodaji tega ogromnega kosa zemlje Američanom mnogokateri Rus še zelo jezil, ampak dejstvo, da so jo Rusi prodali, nam kaže kateri deli sveta so v resnici pomembni centralnim oblastem v Moskvi in kje je ta v preteklosti videla svojo pravo interesno sfero.

Sibirija je ogromna, pravi kontinent za sebe, ampak vedno  ga je bilo izredno težko izkoriščati, kaj šele da bi bilo Kremlju mar za Severno Ameriko, ki je bila daleč proč. Prav tako se Rusi niso bali, da bo hud napad prišel s tiste strani, saj je prišel samo enkrat v obliki uničujočega mongolskega pohoda, po drugi strani pa so za njimi bila stoletja napadov iz zahodne in južne strani. Ne, za Ruse je bila Ukrajina vedno bolj pomembna kot neka Aljaska. Z usodo te zdaj neodvisne države se je spremenilo razmerje moči med dvema velikima slovanskima državama, katoliško Poljsko in pravoslavno Rusijo. Zdi se zdaj gotovo mnogim, da je Poljska bila vedno nepomembna kot je zdaj, a bil je čas, ko je bila največja evropska država in je bila Rusija v izrazito podrejenem položaju. Šele ko je pravoslavno kozaštvo v sedemnajstem stoletju pod Hmelnitskim prešlo na rusko stran in si je ta po krvavem boju, v katerem so Poljaki požgali  več kot tisoč  pravoslavnih cerkva, uničili cele vasi in pobili nekako 100000 prebivalcev do tedaj svojega vzhodnega dela države, pridobila pol Ukrajine, se je razmerje moči premaknilo v njeno korist. Začel se je zaton poljske aristokratske republike, dokler  ni povsem izginila z zemljevida.

Ukrajina je še vedno izredno pomembna. Če gledamo z ruske strani, predstavlja pomemben branik proti zahodnim silam in zato je gotovo nočejo videti v kakršnikoli vojaški povezavi, ki bi jih v prihodnosti lahko ogrožala. Tudi zato je pričakovati, da bo Rusija prej ali slej posegla po Ukrajini, četudi bo to vodilo v državljansko vojno med proruskim vzhodom in prozahodnim zahodom. Da bo v to igro močno vmešana tudi Poljska, ne gre dvomiti, saj tudi v Varšavi poznajo nekaj zgodovine in si od močne Ukrajine na svoji strani obetajo zaveznika proti Moskvi. Poljska sama je šibka, Poljska na čelu zavezništva z  baltskimi republikami in Ukrajino pa pomeni obnovitev prastare zveze z veliko močjo. Že če samo preštejemo skupno prebivalstvo, pridemo do tega, da vse te države premorejo okoli 100 milijonov prebivalcev, kar ni več toliko manj od Rusov. Skupaj z močnim zunanjim zaveznikom, bodisi z Američani ali zahodnimi Evropejci, si lahko brez skrbi zagotovijo varnost.

Zato je potrebno Ukrajino pozorno opazovati. Medtem ko ZDA in zahodne države nimajo veliko možnosti, da bi dolgoročno nadzorovale Centralno Azijo, kjer se bo prej bil boj med ruskimi in kitajskimi interesi in potem, ko so Rusi odločno posegli po južni strani Kavkaza v svoji vojni z Gruzijo lani poleti, s  tem pa dokazali, da si na tistem območju krepijo obrambne pozicije, kot glavno jabolko spora med Rusijo in njeno soseščino, v tem primeru zahodnimi državami, ostajata Belorusija in Ukrajina. Belorusija je pod svojim avtoritarnim predsednikom za zdaj izven kakršnekoli igre, razen tistih spletk, ki ji je skoraj nemogoče videti, Ukrajina pa je en velik kaos, ki utegne silovito počiti.

Rusija neobhodno teži k svojim naravnim mejam in Ukrajina pravgotovo je znotraj teh meja. V preteklih desetletjih se je njena moč skrčila in nekdanji sovjetski imperij je izgubil ogromne kose svojega ozemlja, na pogorišču pa so ostale obubožane republike, od katerih je Rusija ostala edini pravi naslednik nekdanje imperialne in komunistične slave. A izgubila je ogromno, tako da se je ozemeljsko, vsaj če gledamo njen zahod, vrnila nekam v sedemnajsto stoletje. Zdaj, ko se država zopet krepi in se postavlja na  novih temeljih, bo znova posegla po svoji stari slavi, pa tudi po izgubljenih ozemljih.

Pri tem ne gre samo za  imperialno politiko, ampak za stremljenje po povratku mnogih zgodovinsko ruskih dežel pod okrilje matere Rusije, pa za željo številnih, ki se počutijo za Ruse, da živijo v skupni državi. Gre tudi za čisto jasno željo, da se zagotovi obrambne pozicije pred izredno agresivnim širjenjem vpliva nekaterih zahodnih držav, ki svoje ne preveč prijazne nakane odkrito kažejo tudi drugod po svetu, za sabo pa puščajo smrt in uničenje. Kakor Ruse uči zgodovina, je le vprašanje časa, kdaj se bo na zahodu zopet pojavil krvav osvajalec in jih ogrozil in zavoljo tega se morajo pripraviti na nov spopad. Hitler vsekakor ni bil edini, ki je klal po stepah in požigal pravoslavne cerkve.

Z izgubo Aljaske so se Rusi  že sprijaznili, z izgubo Ukrajine pa gotovo ne in se tudi ne bodo. Saj, če pogledamo zgodovinsko, bo od boja za Ukrajino odvisno, ali bo Rusija znova mogočna sila ali ne. Od tega bo tudi odvisno, kakšne bodo njihove obrambne pozicije, saj na tem območju ni vseeno, ali je meja 500 km proti vzhodu ali proti zahodu. Je pa res, da se po drugi strani nadaljuje velika upa polna zgodba osvajanja Sibirije, ki bi morala sčasoma pridobivati na svojem pomenu ne samo kot naravnih virov polna zakladnica, ampak tudi kot gosteje poseljen in s tem pomembnejši del Ruske federacije. Na nek način, in to bo odvisno tako od ruskega demografskega razvoja kot razvoja tehnologije, bo največja država sveta svojo največjo moč dosegla le, če bo enkrat končno izkoristila vse svoje razsežnosti in bo za seboj pustila boje v vedno manj pomembni Evropi.

A to je stara zgodba: razviti in izkoristiti notranje vire, ali pa se širiti navzven in pridobivati na podlagi vedno večjih osvojitev. Videli bomo, kakšno pot bo Rusija ubrala, vsekakor pa bo Ukrajina ključni del te igre.