Če dobro premislim, napad na gejevskega aktivista Mitjo Blažiča ni prišel tako nepričakovano, kot   se na prvi pogled zdi. Minil je nekako mesec, odkar sem pisal o sovraštvu do homoseksualcev in o tem, kako me ta tema niti ne zanima. Glej ga no, očitno bi me morala, če se je v tej državi pripravljeno zbrati osem ljudi, organizirati napad in ga potem zamaskiranih izvesti. Ne, tukaj ne gre samo za površne žaljivke, ki jih je mogoče odmisliti, tukaj gre za organizirano nasilje. Kdo je naslednji? Kam vse to vodi?  Očitno primitivni čvek zelo hitro lahko vodi v dejanja.

Roman Kuhar iz Mirovnega inštituta (citira ga Večer):

Ne preostane mi drugega, kot da pripravim kovčke in se odselim. Ampak tega seveda ne bom storil. To je vse, kar si ti fašistični idioti želijo. Ti strahopetci, ki jih spodbuja politika, ko cinca okrog zakona o homo porokah in namesto o človekovih pravicah razmišlja o svojih političnih točkah, ki bi jih lahko izgubila. Spodbuja jih, ko v parlamentu legitimira nestrpni govor.

Spodbujajo ga vsi tisti, ki se v šolah zgolj nasmehnejo, ko se otroci obmetavajo z besedo ‘peder’. Na vse vas kažem s prstom.

Kuhar je bil v času napada v lokalu Cafe Open. Kakor jaz, se tudi on sprašuje, kaj bi se lahko zgodilo. Kajti, ne glede na to, da nekateri dvomijo v vse skupaj (in ob takšnih napadih se vedno najde kdo takšen, ki za vse okrivi žrtev), lahko predpostavljamo, da je imelo osem mož načrt, kako prestrašiti, ali pa raniti čim več ljudi. Blažič, ki je slučajno šel ven na cigaret, je bil prvi na vrsti, ena izmed gorečih bakel, ki so jih nosili s seboj, pa je priletela tudi v lokal. So mar hoteli ljudi žive zažgati? Bi lahko, če bi se stvari drugače obrnile, zdaj govorili o več ranjenih ali celo mrtvih? Bodo, če jih policiji tokrat ne uspe dobiti, naslednjič metali bombe?

Kot je dejala notranja ministrica Katarina Kresal,  samo z zagotavljanjem varnosti tega problema ne bomo odpravili, pomembno je, da se družba sprijazni s tem, da imajo istospolni enake pravice. Da, prav ima. A kljub temu se mora policija v tem primeru maksimalno potruditi, sicer bodo nasilneži menili, da lahko storijo karkoli hočejo, pa jih kazen ne bo doletela. Kajti, tukaj ne gre za osamljeni primer, tudi v Mariboru je  24. junija ob šesti Akciji strpnosti prišlo do incidenta:

Že ob postavljanju stojnic se je v bližini začela zbirati skupina desetih fantov, ki so komentirali priprave na Akcijo. Eden izmed njih je nato odtrgal leseni del dežnika in z njim začel mahati proti udeležencem Akcije in nakazovati, da jih bo pretepel. Organizatorji Lingisum in MKC Maribor so zaradi tega sprva želeli odpovedati Akcijo strpnosti, vendar so se pozneje odločili, da jo vendarle izvedejo.

Delovanje policije je eno, vsa družbena klima pa drugo. Vse preveč je prikritega sovraštva, še več posmehovanja, da bi se homoseksualci lahko počutili sprejete in da kakšnemu zabitežu na misel ne bi padlo, kako bi bilo lepo v obrambo čistosti domovine pretepsti kakšnega aktivista ali udeleženca parade ponosa. Tukaj ni dovolj ritualno izpovedovanje politike, češ da je odločno na strani pravic istospolno usmerjenih, tukaj je potrebno marsikaj več. Na nek način smo poklicani vsi, tudi jaz in ti, da se ob žaljivkah prenehamo smehljati, ampak da povemo, da takšnega govorjenja ne bomo več tolerirali. Različna mnenja je vsekakor potrebno dopuščati, saj je le tako mogoč napredek, vendar pa ima vse svoje meje.