Z umikom (pobegom) Iva Sanaderja s položaja premierja, se na Hrvaškem ne končuje doba protislovenske retorike. Zdi se celo, da s propadanjem države, oblasti bolj kot kadarkoli prej potrebujejo zunanjega sovražnika, na katerega lahko naprtijo krivdo za svoje neuspehe.

Namesto, da bi se ukvarjali z gospodarstvom, obljubljajo voditelji naše južne sosede boj za sveto hrvaško zemljo, čeprav pri tem gre le za nekaj metrov vode. Bilo bi smešno, če ne bi bilo tragično. Hrvaški problemi niso povezani s Slovenijo in vstopanjem v EU, pač pa s slabim vodenjem doma,  s tem, da se zdi, kakor da na Hrvaškem mafija poseduje državo. Celo nekateri tuji časopisi so opazili, da ne gre ravno za najbolj varno državo, da pa gre za s korupcijo prepredeno,  čivkajo že vsi ptički na veji.

Pri tem je zelo priročno kriviti Slovenijo, saj je tako možno zmanipulirati množice, da ne vidijo, kaj se v resnici godi. Ker je pričakovati, da bo Hrvaško kriza še dodatno prizadela zaradi manjšega obiska turistov, bomo bržkone v prihodnjih mesecih slišali še več pikrih na račun Slovenije.

So pa Hrvati, in tukaj gre beseda o njihovih medijih in političnih elitah, zelo smešni, saj si očitno mislijo, da so center sveta in da koga celo zanimajo njihovi politični pretresi. Ko je Sanader zapustil potapljajočo se ladjo, so pri poročilih Hrvatom prali možgane, češ da  o njih poroča celo CNN. Da, gotovo, ob novicah o Hondurasu, ravno trideset sekund. Pozornost pa takšna! Ampak to vam je vasezaverovanost in ni pričakovati, da bo kmalu prišlo do spoznanja resnice, da gre za majhno, povsem nepomembno državo, za katero ni mar nikomur, razen nekaj evrobirokratom, ki si želijo širitve za vsako ceno. S Hrvaško, Islandijo, Albanijo, Burkino Faso, vseeno.