Honduraškemu predsedniku Manuelu Zelayi se ni uspelo vrniti v domovino, saj je vojska blokirala letališče v Tegucigalpi, njegov venezuelski pilot pa ni hotel tvegati nesreče. Medtem se je pred letališčem zbrala množica, da bi pričakala svojega predsednika, pod streli  je umrl prvi človek, ranjenih je bilo še trideset. Zelaya se je tako moral preusmeriti v sosednji El Salvador, kamor so prispeli nekateri drugi  ameriški voditelji, kriza pa se nadaljuje.

Levičarskega mogotca Zelayo njegovi nasprotniki, ki izhajajo predvsem  iz bogatejših slojev, obtožujejo, da hoče Honduras preoblikovati v državo po vzoru Venezuele ali celo Kube. Ta ima podporo predvsem v revnejših slojih in v srednjem sloju, na njegovo stran pa se je postavila vsa mednarodna skupnost, tako da so Honduras že izključili iz Organizacije ameriških držav. Celo ZDA so se postavile na njegovo stran, s čimer si je predsednik Obama prislužil nekaj kritik tistih, ki nočejo priznati premika latinske Amerike v levo in prihodnost svobode in kapitalizma vidijo predvsem v sozvočju z bogatimi elitami, ki so že do zdaj obvladovale večino držav. Prav ti ljudje znotraj ZDA bi utegnili celo imeti kakšno povezavo z državnim udarom, saj je v honduraški vojski kar nekaj oficirjev izšolanih v Fort Benningu. Ker pa so te elite dokaj majhne, na povsem demokratičnih volitvah zmagujejo njihovi nasprotniki, tako da je v demokratičnem okolju jasno, da bodo zmagovali ljudje podobni venezuelskemu predsedniku Chavezu, ki obljubljajo radikalne reforme in prerazdeljevanje bogastva ter s tem boljšo prihodnost tudi za revne množice.

Tako se je država znašla v situaciji, ko prehodni predsednik Roberto Michelett, vojska in njihovi pomagači trdijo, da demokracijo rešujejo pred bodočim diktatorjem, na svoji strani pa imajo le manjšino prebivalstva in morajo s silo zatirati  želje ljudstva. Z diktaturo nad diktaturo. A videti je prej, da gre za strah bogatih elit pred izgubo prevlade v družbi, povrhu pa za strah pred dodatnim obdavčevanjem, ki je za bogatejše sloje skoraj vedno že kraja njihovega denarja, čeprav ga sicer pridobivajo na plečih obubožanih sodržavljanov.

Pri tem ne gre zanikati, da imajo deloma prav, saj se vzornik vseh socialističnih voditeljev v l. Ameriki, Hugo Chavez, obnaša kot bi resnično enkrat v daljni prihodnosti svojo državo hotel spremeniti v omiljeno verzijo  Kube. Da gradi diktaturo tipa komunističnih vladavin vzhodne Evrope izpred desetletij, ni videti, jasno pa je, da oblast vedno bolj centralizira in onemogoča svoje politične nasprotnike. Upravičeno jih obtožuje želje po političnem prevratu, hkrati pa s tem onemogoča čisto legitimno politično opozicijo, ki je nujna za demokracijo. Ne vemo natančno, kakšen je dejansko Chavezov vpliv, čeprav lahko vidimo, da v regiji vsekakor podpira voditelje, ki so mu po volji. V primeru Hondurasa grozi celo z vojaško intervencijo, kar se glede na naravnanost predsednika Nikaragve, države ki nanj meji, lahko tudi zgodi.

Zelayo bi lahko označili za njegovega učenca in to gotovo zelo straši njegove politične nasprotnike. Po drugi strani je država že tako zelo na dnu in prava prestolnica kriminalnih tolp, da potrebuje spremembe, saj zdaj gre dobro samo zelo ozkemu sloju ljudi, tako da je težko sočustvovati z njihovimi strahovi.