Le nekaj dni po obisku ruskega predsednika Medvedjeva v Južni Osetiji, se je na potovanje na Kavkaz podal tudi ruski predsednik vlade Vladimir Putin. V Abhazijo, strateško pomembno državo ob Črnem Morju, ki bo v prihodnosti bržkone služila kot pomembno vojaško oporišče, je prinesel   350 milijonov evrov težko darilo v obliki vlaganj v vojaško infrastrukturo, s čimer je še podkrepil zavezanost k večanju ruskega vpliva v dveh novih državah nastalih iz odpadniških provinc sovražne Gruzije.

V noči od sedmega na osmi avgust 2008 so gruzinske sile začele z močnim obstreljevanjem  prestolnice Južne Osetije. Še nekaj ur prej, je Saakašvili  obljubljal mir, a je svojo obljubo kmalu požrl in se spustil v divjo avanturo. Mediji so kmalu začeli prikazovati posnetke nočnega obstreljevanja. Na žalost se je resnica, da gre za gruzinsko obstreljevanje prestolnice separatistične republike nekje izgubila in ko so se naslednje jutro začele proti jugu valiti ruske oklepne enote, se je poročilo glasilo, da gre za rusko agresijo zoper majhno kavkaško državo, ki je močna zaveznica ZDA in biser demokracije v regiji (mar niso vsi ameriški zavezniki!). Bitka za prestolnico Činvali je trajala tri dni, nakar so Rusi lahko skozi strateški predor Roki pripeljali dovolj sil za dokončno premoč, ki je zlomila in pregnala gruzinsko vojsko. Začele so se operacije na samem gruzinskem ozemlju in ruske sile bi lahko, če bi hotele, šle do konca in zavzele Tbilisi, a so se v Moskvi odločili, da so dosegli dovolj, sicer pa bi okupacija skoraj zagotovo prinesla več škode kot koristi.

Če je Rusija zmagala v konvencionalni vojni, pa leto po spopadih vse kaže na očitni poraz v informacijski vojni. Res se je zgodba skozi čas spreminjala in zahodni mediji so nehali vojno prikazovati kot agresijo Rusije na nemočno Gruzijo in so vsaj delno priznali obstoj Južne Osetije in trpljenja njenega prebivalstva, a učinek prvih dni poročanja je ostal in predstavil kremeljske oblasti skoraj kot naslednike komunističnih imperialistov, ki so v sovjetskih časih zatirali narode od Finske, Madžarske, Češkoslovaške in do Afganistana. Vse seveda v skladu z ustvarjanjem podobe nove, avtokratske Rusije kot velike grožnje svetovnemu miru, sploh pa svobodi in demokraciji v soseščini. Nič čudnega, če se je priznanju  neodvisnosti Južne Osetije in Abhazije pridružila le Nikaragva in je na diplomatskem področju Kremelj doživel hud poraz, čeprav ni storil nič takega, kar  prej ne bi storile že zahodne sile v zvezi s Kosovom, ki so ga tudi nasilno odtrgale od Srbije, potem ko je že bilo jasno, da ni nikjer 100000 mrtvih albanskih moških, ki bi jih naj, kakor so poročali zahodni mediji,  pobil Miloševičev režim in da je OVK globoko povezana z organiziranim kriminalom. Vse razsežnosti brutalnosti v tej vojni lahko zadnje čase spoznavamo v zgodbah o stotinah pobitih na severu Albanije, ki so jim odvzeli organe in potem prodali, mislimo si lahko, na zahodne trge.  Nikar pričakovati, da bo zavoljo tega kdaj kdo obsojen.

Južna Osetija in Abhazija bosta ostali neodvisni, ne glede na ugovore zahodnih sil, ki morajo biti vedno bolj nezadovoljne nad stilom vladanja Mihaila Saakašvilija v Tbilisiju. Očitno je, da je ob ameriški vojaški podpori, Južno Osetijo napadel v želji, da vso mednarodno skupnost postavi pred dejstvo, da pokrajino okupira in ali prisili Rusijo k priznanju novega stanja ali pa se predstavi kot žrtev ruske agresije. Na koncu mu je uspelo slednje, a veliko s tem ni pridobil, saj se je članstvo v NATO paktu močno odmaknilo, okrepila pa se je tudi nejevolja njegovih političnih nasprotnikov. Nič nepričakovanega ne bi bilo, če bi v doglednem času izgubil oblast in bi ga nadomestil kdo bolj pragmatičen, čeprav še vedno protirusko usmerjen. Nino  Burjanadze bi že lahko bila takšna kandidatka, po volji tako Američanom kot Evropejcem. Če bi komu bilo res žal ‘norega’ Saakašvilija, bi to bilo dvojcu Medvedjev - Putin, saj jima je na srebrnem pladnju prinesel casus belli in omogočil vojaško operacijo, s katero se ni zmanjšala le moč centralne gruzijske oblasti, pač pa je bila v trenutku ogrožena vsa zahodna geopolitika plinovodov in naftovodov, ki gradi na izključevanju Rusije iz oskrbe Evrope. Vse zavoljo energetske neodvisnosti, seveda.

Jasno je namreč, da čeprav Rusi niso bili tisti, ki so začeli vojno, nikakor niso bili nepripravljeni izkoristiti priložnosti. Že kar nekaj časa je tlel ta zamrznjeni konflikt in že kar nekaj časa, ne samo od revolucije vrtnic, pač pa že od prej, je Gruzija veljala prej za nasprotnika, kot za prijatelja. Država je tudi tako strateško locirana, da je na njenem hrbtu mogoče zapreti dostop zahodnih sil do centralne Azije, s tem pa tudi omejiti predvsem ameriški vpliv v Azerbajdžanu in v ’stanih’ na drugi strani Kaspijskega morja. Če pogledamo malo širše, je Gruzija nujno potrebni element v veliki igri evropskih in ameriških voditeljev, saj Iran velja za nasprotnika, s katerim se ni mogoče dogovarjati, Armenija je ruska zaveznica, Turčija pa hoče voditi vedno bolj neodvisno zunanjo politiko, povrhu pa je turško prebivalstvo še izrazito protiameriško. Nič nenavadnega ni, da se je ruski predsednik vlade Putin pred kratkim odpravil v Ankaro, kjer se je dogovarjal o plinskih  poslih, s tem pa tudi krepil povezavo med obema državama. Če kdaj, potem je zdaj trenutek, da si Rusija na svojih južnih mejah zagotovi vsaj nevtralno, če ne že prijateljsko Turčijo.

Na svetovnem prizorišču je vojna poslala močan signal, da je Rusija dokončno vstala od mrtvih in da je sila, ki lahko vsaj na svojih mejah brani svoje interese. Po drugi strani ZDA niso bile zmožne priti na pomoč svojemu zavezniku, kar bi sicer ob dveh večjih vojnah v muslimanskem svetu in preobremenjenosti njihovih vojaških sil, moralo biti jasno že prej. Z vojno svet ni naenkrat postal bolj multipolaren, le ruske oblasti so pokazale, da po dveh desetletjih ponižanj niso več pripravljene brezumno poslušati zahodnih nasvetov, medtem ko se NATO pakt širi vse bližje njihovim mejam in se ameriška vojaška prisotnost krepi. Da je temu tako in da se Rusija vrača na svetovno prizorišče kot močna sila, kaže tudi obnovitev ruske vojaške prisotnosti v svetu, tako v obliki obiskov bojnega ladjevja daleč od domačih pristanišč, poletov jedrskih bombnikov blizu britanskih obal in patrulj jedrskih podmornic ob ameriških obalah. Ne, zmaga v vojni ni v trenutku spremenila razmerij v svetu, le pokazala je na to, kakšna ta v resnici so.

Razdrobljenost Kavkaza

Prihodnost na Kavkazu je še vedno nejasna in nove vojne so skoraj gotove, saj gre za izredno razdrobljeno in zapleteno območje, kjer na majhnem ozemlju živi ogromno različnih narodnosti. Na severni strani se v okviru Ruske federacije v Dagestanu, Čečeniji in Ingušiji nadaljuje nasilje, na južni  se Gruzija ponovno oborožuje, pozabiti pa ne smemo niti na  odnose med Armenijo, Turčijo in Azerbajdžanom. Kakor že v zgodovini, je Kavkaz za Rusijo pomembno, a zelo drago bojišče, ki se noče in noče pomiriti. Čeprav gre v primeru Abhazije in Južne Osetije za dve majhni državici, pa ne moremo mimo dejstva, da bo v kupovanje njune lojalnosti šlo na stotine milijonov evrov, tudi če ni posebej verjetno, da se bosta združili z veliko severno sosedo. Imperij pač stane, kar nam kaže že ameriška preobremenjenost s stotinami vojaških oporišč po svetu.

A če kaj, potem je bilo posredovanje za zaščito prebivalstva Južne Osetije, ki so bili podvrženi obstreljevanju z večcevnimi raketometi in namernemu streljanju po civilistih, včasih celo s tanki, eno izmed redkih velikih plemenitih dejanj ruskih oblasti. Pa čeprav so prej kot dobrobit civilistov v mislih imeli svoje strateške cilje in so po zmagi mirno stali ob grozodejstvih svojih  zaveznikov, ko so ti požigali gruzinske vasi in izganjali vaščane. Kdo ve, kaj bi se namreč zgodilo, če ruske oblasti ne bi posredovale in bi goreče nacionalistično razpoloženi Gruzinci Južno Osetijo vrnili v okvir svoje države.