Kraja se splača - kratkoročno
By Jin on Aug 18, 2009 in Razmišljanja
Pred kakšnimi štirinajstimi dnevi sem v Dnevnikovem Objektivu bral o padajoči prodaji cd-jev v Sloveniji in o učinku, ki ga ima internet na širjenje glasbe. Sklep: glasbeniki ne prodajo prav veliko, albumi jim služijo prej za promocijo, veliko denarja dobijo od vrtenja njihove glasbe po radijskih postajah in od koncertov.
Na glasbeno industrijo se ne spoznam prav dobro, ker me tudi ne zanima preveč. Kar se mi zdi zanimivo tukaj, je kako kraja uničuje glasbenike. Kraja, zato ker prenašanje glasbe s spleta to pač je, kakor je že pred leti bilo presnemavanje cd-jev. No, ne vem, če to še kdo počne, glede na to, kako hitre so zdaj povezave. Zdaj že s filmi ni več problemov.
Kratkoročno se kraja splača tistemu, ki krade, na dolgi rok pa je malo drugače. Tisti, ki je okraden, bo imel manj interesa vlagati svoj čas za nekaj, za kar potem ni pošteno plačan. Posledično bo kvaliteta s časom tudi padala, tako da bo na slabšem vsa družba, pa tudi tisti, ki je v prvi meri kriv za vse skupaj, mali tatič, ki hoče imeti vse in to zastonj. Dolgoročno torej izgublja velika večina, najbolj pa tisti pridni in talentirani, ki bi lahko proizvedli umetnine, pa jih razmere preprosto odbijajo.
Seveda, s krajo ne izgubljajo čisto vsi. Če se odmaknemo proč od glasbene industrije in stvari malo posplošimo, lahko tisti, ki na veliko krade, pa ga pri tem ne ujamejo, ali pa je ves gospodarsko politični sistem zgrajen tako, da mu je to čisto legalno omogočeno, zaradi česar potem takšno početje niti ni več kraja, veliko pridobi, ne da bi kdajkoli moral plačati ceno. No, razen če ne verjamete v pekel ali karmo ali kaj podobnega. Ko enkrat izžame neko okolje, se takšen parazit preprosto preseli in nadaljuje s svojim škodljivim delovanjem. Da s tem dela škodo, ga bržkone ne zanima preveč. Če že ima tisto, kar imenujejo vest, jo lahko pomiri z martinijem ali dvema na svoji luksuzni jahti v Sredozemlju. No ja, zakaj pa mislite, da gredo tisti milijoni odpravnin ali prodanih deležev potapljajočih se podjetij?
S krajo družba kot celota izgublja, kakor izgublja tudi z nepravičnim nagrajevanjem svojih bolj produktivnih členov. Pa ne govorim tukaj o kakšni libertarni zablodi, po kateri je potrebno ukiniti socialno državo in uvesti enotno davčno stopnjo, po možnosti čim nižjo. Govorim o izgubi volje do dela pri tistih, ki vidijo, kako njihovi sosedi neodgovorno živijo na račun države, ter venomer iščejo načina, kako ogoljufati bolj pridne člene družbe. Na žalost se v mnogih državnih službah vedno znova vzpostavi struktura, v kateri je nekaj pridnih in delavnih in nekaj lenih in nesposobnih, pa tudi marsikje drugje vam bo sinček ali hčerka šefa kljub svoji nesposobnosti pristal na vrhu, medtem ko bo talentirani inženir moral prenašati njihove muhe in se prilagajati željam manj sposobnih.
Če se vrnemo na začetek, kraja glasbe in filmov preko spleta je tako razširjena, da bi lahko v Sloveniji s primerno zakonodajo in ostrejšim delovanje policije napolnili kar nekaj gulagov. Se grem stavit, da če policija vdre v sto hiš v neki soseski, bo vsaj v devetdesetih našla piratsko robo. Nedolžnih je torej zelo malo. Kar pa nam pove nekaj o odnosu večine do produktivnega dela drugih in o tem, kam pluje celotna družba in o tem, kako je v resnici zgražanje nad nemoralnostjo vodilnih ljudi v gospodarstvu in politiki zlagano, saj večina deluje po isti logiki, le da imajo mnogo manjši dostop. Če bi se dalo preko interneta z lahkoto prenesti milijon evrov odpravnine, bi to počela velika večina Slovencev, ne da bi se spraševala, od kod ta denar. Človek ni avtomatsko pošten, če nima možnosti krasti.
Žal si skupaj dal primere, ki dejansko ne sodijo čisto skupaj in potegnil čudne zaključke. Rad bi se dotaknil predvsem glasbe in splošnega piratiziranja, ki ga omenjaš v zadnjem odstavku. Piratiziranje je nelegalno, ampak že samo visoka stopnja piratstva govori o tem, da je s sistemom nekaj narobe, če je po tej logiki 90 odstotkov prebivalcev v prekršku. Gre torej za dejstvo, ki je pred nami in vprašanje je, kako naprej v tem okolju.
Druga stvar, ki jo omenjaš, je pomanjkanje motivacije za delo, če ni finančne nagrade. Ne vem zate, toda pomanjkanje plačila ni še nikdar zares ustavilo ustvarjalnosti. Ti svoj blog ustvarjaš z nekim namenom in kolikor poznam tipičnega slovenskega blogerja, nisi bajno plačan za svoje delo. Te torej to ustavlja pri ustvarjanju?
Pri zadnji analogiji, da bi ljudje kradli denar, če bi ga lahko, to po eni strani ni nujno res, po drugi strani pa je denar sredstvo, ki ga je malo (scarce) in ko denar vzameš, ga nekdo drug nima. Pri digitalni distribuciji glasbe tega ni - ena kopija ne pomeni manjše vrednosti drugih.
Poleg tega v glasbeni industriji glasbenik le redko vidi strašne zaslužke od prodanih albumov. Tipična pogodba pomeni, da založba posodi skupini denar za studio, izdajo, videospote in ostalo. Dejansko relativno malo bendov zasluži s svojo glasbo. Seveda to ne pomeni, da je zločin “victimless”, toda argument o kraji umetnikom je nekoliko manj solzav.
Najbolj je piratstvo prizadelo umetne pop stvaritve v stilu Paris Hilton, ki ne morejo ne nastopati ne kako drugače izkoristiti pozornosti poslušalcev.
Še nekaj - je ustvarjanja v glasbi zaradi piratstva manj? Težko bi rekli. Novi albumi se snemajo še naprej, skupine so še vedno na turnejah in ljudje poslušajo več glasbe kot kdajkoli prej.
In še enkrat še nekaj - piratstvo ne dokazuje nujno, da so ljudje v osnovi slabi. Dokazuje pa, da si ljudje želijo glasbe na način in v obliki, ki si jo želijo. Glasbene založbe so preprosto zamudile priložnost, da bi to v resnici zagotovile.
Matija | Aug 18, 2009 | Reply
Kraja je kraja. Tudi če 90% ljudi to počne. S sistemom je narobe samo to, da ni mogoče vseh ljudi ujeti in kaznovati za to kar počnejo.
Bloganje je ena stvar, prava služba nekaj drugega. Če ti vidiš, da se trudiš, pa si manj plačan kot nekdo, ki mu je čisto vseeno, ti motivacija pade. Meni že in to zelo. Tako zelo, da se včasih vprašam, ali res ni bolje parazitirati na državi, sprejeti svet takšen kot je in postati še en len birokrat. Ne, to resnično večkrat razmišljam. Čas, ki ga porabim za delo, bi dejansko lahko porabil za kaj zabavnega. Za bloganje na primer. Bog ve, da bi postal le še eden od armade nepotrebnih uradnikov, ki so po službah samo zato, ker jih ni mogoče odpustiti, medtem ko neka pridna manjšina poleg svojega opravlja še njihovo delo.
Pa tudi z mojim bloganjem je tako: Velikokrat ne dam vsega od sebe, ker se zavedam, da nisem plačan, oziroma je plačilo tako majhno, da je dejansko nepomembno. Večino prispevkov bi, če bi me kdo za njih plačeval, večkrat predelal, zgornjega na primer tudi, ampak če pomislim, da nek osiveli komentator pri kakšnem časopisu dobi ne vem kakšno plačilo in to velikokrat za ponavljanje laži, me malo mine in pustim svoje bloganje na ravni hobija in zabave.
Vidiš, to da nisem plačan za bloganje ima učinek že na odgovarjanje na komentarje. Ura je nekaj čez enajst, jaz sem utrujen, ne da se mi niti več razmišljat in ne bom napisal vsega, kar vem, da bi tukaj lahko napisal.
Če pogledam samo na glasbeno sceno (in res se na to ne spoznam prav veliko), si lahko mislim, da bi glasbeniki, če bi dobili več denarja, lahko še več vlagali, ustvarjali še večje umetnine. Mogoče bi se kateri potem otresel neumnosti, ki jih počnejo zaradi večje poslušanosti.
Tako kot če imaš nekega uspešnega podjetnika, ki ustvarja denar, potem pa pride država pa ga visoko obdavči in gre denar iz njegovih rok v roke tistih lenih birokratov, ki sem jih prej opisal, potem tudi ta človek nima več denarja, da bi ga vložil v nadaljnji razvoj podjetja in posledično je vsa družba na slabšem. Vem, ni ravno socialističen primer, ampak tako mislim.
Pa ne, da trdim, da je obdavčevanje kraja: to bi bilo potem že malo preveč libertarno.
Nazadnje k temu, da so ljudje slabi. Da so ljudje pripravljeni izvajati najhujša grozodejstva, dokazujejo že razni eksperimenti. Po moje je vse v sistemu, ki jih omejuje in usmerja pri njihovem delovanju. Če imamo dobro zakonodajo in učinkovite organe pregona, plus nek sistem vrednot, bodisi na osnovi religije ali ideologije, bodo ljudje boljši. Če je sistem zanič, vsi kradejo, glavna vrednota je lasten užitek, tudi če je pri tem potrebno iti preko trupel, policija in sodstvo delujeta le v korist peščice, politika je koruptna itd. potem znajo biti posledice katastrofalne.
Jin | Aug 18, 2009 | Reply
Jin, se spomniš socializma in kaj smo počeli? Poslušali smo Popularnih 20 in s lasičnim kasetnikom snemali komade in jih poslušali v avtu. Če je kdo prosil za kaseto si mu dal za presnet. Tako, da danes se je stvar preselila na internet. Ogromno najdeš stvari na Youtube (tudi celotne filme in dele serij kot npr. Star Trek) pa tega kot kaže nihče ne preganja ????
Kraja? Naćeloma že, vendar če bi npr. CDji imeli normalne cene…. Piratstvo se bo najbolj zmanjšalo z razumnimi cenami. Misliš, da se bi ljudem dalo zajebavat z raznimi ntorenti ipd. če bi CD stal npr. 5 € in ne 30?
cr | Aug 19, 2009 | Reply
Da, spomnim se že in vem tudi, da ima velika večina doma vso muziko z neta. Ampak jaz imam malo drugačno politiko. Vse stvari, ki jih več gledam ali poslušam, kupim v originalu. Piratske robe imam zelo zelo malo, pa še to večinoma samo zato, ker je legalno ne morem dobit v trgovini - kot rusko muziko na primer.
Z YOutuba so pregnali Daily Show, tako da tukaj imaš primer kvalitete, ki ni več dostopna kar tako
jin | Aug 19, 2009 | Reply
Nekaj je verjetno tudi na tem, da ti ilegalne mreže ne perejo možganov kot neke založbe in plačljive distribucijske mreže in MTV s svojimi 30% reklam in 50% Justina Timberlaka in radijske postaje, ki vse vrtijo isti pop apn in “največje uspešnice vseh časov” in Katy Perry 2473278562367324x na dan vsak dan celo poletje. Saj koncerti so še vedno isti. CDji so za mene predvsem suvenirji s koncertov, ki jih v prosti prodaji sploh ne dobiš več, ker niso pop šit, ki bi sodil v najnovejšo petletko neke parazitske založbe in njenih marionet. Vinilke so pa fensi. Preko piratiziranja sem odkril vse in svašta, “Korporacija” pa bi me rada zabetonirala v Red hot chili pepperse in konec. Za kapital je to pač najlažje.
Kozmonavt | Aug 19, 2009 | Reply
Glasba je umetnost, ne pa komercialni produkt.
Če bo piratstvo prispevalo k temu, da se zmanjša komercialna produkcija ter da bodo izdajali medije samo tisti, ki jih k temu žene neka notranja potreba (umetniška, duhovna, …), se mi to zdi v redu.
nik | Aug 19, 2009 | Reply
Da, saj se strinjam s piratstvom, ko na noben drug način ni mogoče dobiti glasbe. Jaz to počnem, kot že rečeno, večinoma z rusko pop muziko. Je isto sranje kot zahodna pop muzika, samo da s tem spoznavam, kaj poslušajo Rusi in se privajam na jezik.
Ampak ne verjamem čisto, da bo piratstvo uničilo tovarne zvezd, kot jih imamo zdaj. Ti ljudje so tako močni, da bodo edini preživeli. Navsezadnje je poneumljanje publike lahko komu celo v interesu. Pa dovolj o teorijah zarot.
Umetnost je res mogoče delati tudi z manjšimi sredstvi, trdim pa da lahko velik umetnik z ogromnim denarjem napravi čudež. Na žalost ne vidim, kako bi se dalo poenotiti okuse, da bi se res vsi strinjali, da gre za umetnost, niti kako premagati industrijo, ki ji gre samo za prodajo in producira razne New Kids on The Block. Saj, vse te Boy skupine so ene in iste.
Jin | Aug 19, 2009 | Reply
Nihče pa še ni omenil, da je internet omogočil, da ima vsak na Kamčatki in v Južnoafriški republiki najnovejši CD od Britney. Seveda si leta nazaj nisem shranil tistega članka, kjer so pisali, da je piratiziranje v določeni meri spodbudilo prodajo CDjev.
Je pa skozi čas prišlo na vrh več rešitev kako se pristopiti. Eden od omenjenih, ki je tudi meni pri srcu, katerega omenja tudi Kozmonavt, ko bi bili CDji promocijsko gradivo (kot npr. kak letak, le da se oglaša, koga vstaviš v predvajalnik). Če ti je skupina všeč greš naslednjič na njihov koncert, ko je v bližini. Konec koncev naj bi bil menda velik obisk koncerta vrhunec glasbenikove kariere.
romunov | Aug 20, 2009 | Reply
Da, ampak večina ne živi na Kamčatki in večina si lahko privošči cd-je. Ne vseh, veliko pa že.
Jin | Aug 20, 2009 | Reply
Vsaj, kar se piratstva tiče, je zanj najmanj 99% kriva požrešna založniška logika. In nekako me ne prepriča, da bi z veliko denarja lahko katerikoli umetnik lahko v večji meri izboljšal svoje umetniške izdelke. Načeloma so vse te založbe z vsem denarjem sproducirale predvsem nekaj bogatih trgovcev in ogromno izredno slabe produkcije.
Sploh je cela zadeva z avtorskimni pravicami postala precej sprevržena, saj lahko avtor sam ravno prek (svojih) avtorskih pravic postane neke vrste suženj tistega, ki je lastnik (njegovih) avtorskih pravic ali pa ga samo trži in to še 70. let po avtorjevi smrti… Vse skupaj tako lahko postane tudi zelo kontraproduktivno.
zirosi | Aug 20, 2009 | Reply
OK, gotovo je potrebno potegniti črto med industrijo, recimo založbami na eni strani, in umetniki, pisatelji, pevci na drugi strani. Problem je v tem, da umetniki velikokrat ustvarijo nekaj, kar se ne prodaja dobro, založbe pa hočejo videti dobiček. Posledično na trg prihaja tisto, kar se prodaja, to pa je točno to, kar zdaj prevladuje.
Heh, tistim ki to ni všeč, so si sami krivi, da nimajo okusa velike večine
Jin | Aug 21, 2009 | Reply