Kulturkampf po slovensko
By Jin on Aug 20, 2009 in Notranja politika, Versko, Zgodovina
Leta 1876 se je blizu vasi Marpingen v zahodni Nemčiji blizu francoske meje nekaj zgodilo. Na vrhuncu kulturnega boja proti katolikom, naj bi se petim majhnim deklicam prikazala Marija. Kmalu zatem je hudo bolan možakar ozdravel in novica se je razširila. V tednu dni se je v vasico in njeno okolico zgrnilo na tisoče romarjev, vlada v Berlinu pa se je odločila vse skupaj zatreti s silo. Prišla je pruska vojska, z bajoneti razgnala vernike, tri deklice pa so na silo odvzeli staršem in odpeljali v protestantsko sirotišnico, kjer so jih prisilili, da so se odrekle svoji trditvi, da so videle Marijo.
Na dogodek lahko gledamo na več načinov. Gotovo nas lahko zanima sam pojav pojavljanja Marije. Poročila so pogosta v stoletju od 1830 do 1930, pa tudi kasneje. Mnogokje so v spomin postavili kapelice, cerkvice, križe, ali pa so se razvila ogromna romarska središča. Vem, ker živim nekaj metrov od kraja, kjer bi se naj zgodilo nekaj podobnega in zdaj tam stoji kapelica. Če smem biti hudomušen, bi vse skupaj primerjal številnim srečanjem in videnjem neznanih letečih predmetov, kar je moda druge polovice dvajsetega stoletja. Tudi v tem primeru imamo ogromno ljudi, ki trdijo, da se je nekaj zgodilo, da so nekaj videli, pa nobenih pravih dokazov.
Ampak tukaj me v zvezi z navedenim dogodkom bolj zanima sam kulturni boj. V nemških razmerah namreč vidim neko podobnost z gorečim zasmehovanjem katoliške skupnosti v Sloveniji. Bog ve, da sem tudi sam dokaj kritičen do RKC. Kakorkoli, nikakor ne trdim, da je katoliška skupnost v Sloveniji kakorkoli podvržena podobnemu šikaniranju, kot katoliška skupnost v združeni Nemčiji v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja, niti da je izvor sovraštva in nasprotovanja enak. So pa tukaj nekatere zabavne podobnosti, ki se jim ne gre izogniti.
V času kulturnega boja proti katoličanom v združeni Nemčiji, je bila v zaporu ali v izgnanstvu polovica škofov, četrtina župnij ni imela duhovnika, izgnani so bili številni menihi in zaprti samostani, na tisoče ljudi pa je bilo po zaporih, ker so pomagali duhovnikom. Pogosto so denarno kaznovali duhovnike in škofe in jim odvzemali lastnino, ki so jo kasneje prodajali na dražbi. Katoliki so potem vse skupaj odkupovali nazaj, kar je samo kazalo na njihovo vedno večjo povezanost. Najhujša gonja je bila usmerjena proti jezuitom. Pomislite na Opus Dei, če ne veste, kam jih uvrstiti. Nikakor ne enaka stvar, ampak jezuitom so v tistih časih pripisovali enako moč in nevarnost kot Opusu Dei mnogi zdaj. Pač, katoliški volkovi, ki ogrožajo državo, pa čeprav jih je bilo v Nemčiji le nekaj sto. Prištejte k temu še zakon iz leta 1870, ki je duhovnikom grozil z do dvema letoma zapora, če bi si drznili pridigati o politiki. Nedvomno bi se tudi pri nas našel kdo, ki bi mu takšen zakon povsem ustrezal.
Spodaj piše: ‘Romarske množice v Trierju so tako velike, da prireditelji ljudskega slavja komaj opravljajo svoje posle. Zaradi tega jim mnogi prostovoljci rade volje pomagajo.’ Leti na to, da romarji svoj denar dajejo duhovnikom, po drugi strani pa jim kradejo tatiči, oboji pa se okoriščajo na neumnosti množic.
Kar se je zgodilo v drugem rajhu, bi lahko bilo poučno tudi za nas. Katoličani, odrinjeni na periferijo in diskriminirani, a vseeno izredno številni (okoli tretjina prebivalstva) so na političnem področju podpirali svojo stranko Centra, ki je postala ena najmočnejših strank, ki pa ni mogla sestaviti koalicije. Postali so predani svojim političnim voditeljem, tako celo, da so še celo na volitvah v tridesetih letih dvajsetega stoletja volili drugače kot ostali Nemci, beri, svojih glasov niso dajali Hitlerju, ker so bili tradicionalno privrženi svoji stranki. Katoličani so tudi veljali za slabše izobražene, celo zaostale, duhovnike pa so nasprotniki obtoževali namernega poneumljanja in na dan veselo vlekli Galilea. Kar počnejo vsi, kadar se hočejo spravit nad RKC. Še posebej je nemške liberalce razjezila dogma o papeški nezmotljivosti, s katero si je ta hotel okrepiti avtoriteto med verniki, na drugi strani pa je s tem dejanjem še podkrepil obtožbe o cerkvi poneumljenih vernikov, ki slepo sledijo svojemu voditelju.
Ne morem drugače, kot da se mi v osnovi to ne bi zdelo zelo podobno odnosu gorečih ateistov (pogosto gre samo za samozvane levičarje, ki v osnovi ne marajo RKC zavoljo dogodkov med drugo svetovno vojno in klasičnih delitev v slovenski družbi, ki segajo že v devetnajsto stoletje) do katoličanov pri nas. Tudi tukaj, si upam trditi, bo zavzetemu katoličanu marsikje zaprta pot do napredovanja in bo že vnaprej označen za primitivca, nazadnjaka ali kaj podobnega. Posledično bo takšen človek skorajda prisiljen iskati uteho pri podobno mislečih, kar nam že podaja dober razlog za ustvarjanje posebne katoliške skupnosti v državi in večanja podpore političnim strankam, ki imajo vsaj na jeziku katoliško pravovernost. Na kratko, posledica gonje čez RKC in katoličane bo prej kot slej formacija močne katoliške politične stranke. Da se to ni že zgodilo, je posledica delovanja Janeza Janše in šibkosti katoliškega tabora pod njegovo vlado, saj se je SDS orientirala bolj proti sredini, s propadom NSi pa je pošlo veliko moči RKC na političnem področju, čeprav seveda ostajajo nekateri močni gospodarski vzvodi. Hkrati se je debata odmaknila proč od tipično katoliških tem in ostali so nam samo anemični ostanki debate o pedofiliji in celibatu, znotraj same skupnosti pa je opazen hud upad. Cerkev na Slovenskem je dejansko na kolenih.
Za nekaj časa bodo razmere ostale takšne kot so, če pa se bo nadaljevalo razločevanje duhov kakor v preteklosti in bo enkrat politična desnica znova zaplavala nazaj proti svojim tradicionalnim pogledom na svet, se bo kulturni boj po slovensko nadaljeval z nezmanjšano močjo. Me zanima, če se bo pod kakšno ultraliberalno vlado tudi v Sloveniji zgodilo, da bodo aretirali duhovnike, če bodo ti pridigali koga je potrebno voliti? No, če bo enkrat prišlo do verskega preporoda, kar nikakor ni izključeno, se lahko seveda zgodi, da bodo kdaj aretirali preveč socialistično ali liberalno nagnjene posameznike. Naša slovenska zgodovina je na tem področju polna intenzivnega sovraštva. Podobno, kot je bila nemška pod Bismarckom.
Komentar pod črto:
Mimogrede, Poljska nam kaže, kakšna je lahko močno katoliška družba. Ob koncertu Madone 15. avgusta so radikalni katoličani pevko obkladali s satanistko in prirejali molitve proti koncertu. Če bi imeli še malo več moči, bi bržkone koncer kar prepovedali.
V odnosu držav do RKC je vedno veliko vprašanje, kako vzpostaviti ravnotežje. Stvar je namreč takšna, da obse strani pritiskata in poizkušata izriniti druga drugo. Pri nas se lahko stvar obrne na obe strani. Če bo država preveč popuščala RKC, si bo ta pridobila ogromno moč, čeprav ne bo več imela veliko vernikov, po drugi strani pa se lahko zgodi, da bo potisnjena na obrobje in zaničevana.
Jin | Aug 20, 2009 | Reply
S človekom, ki verjame, da je človek, ki se rad oblači v kikle in živi v Vatikanu, božji namestnik na zemlji in da je Marija tudi po rojstvu ostala devica, res ni vse v redu. Vera ne pa prepričanje se reče zato, ker zadeva ni dokazljiva niti preverljiva.
Vsaka poštena narodno usmerjena oblast mora biti vsaj nekoliko sumičava do katoličanov, ki imajo še eno oblast v neki drugi državi - pri čemer jim tista druga ponuja večje nagrade in grozi s hujšimi kaznimi (prosto po Mooru). Poleg tega pa se RKC povsod dejansko obnaša kot država v državi - kot mafija s svojimi zakoni in svojimi pravili.
In tako kot iz mafije tudi iz RKC izstop skoraj ni mogoč - iz mafije ponavadi s smrtjo; pri RKC je vse skupaj precej bolj zapleteno - razen, če se ne zameriš glavnemu botru. Sam sem eden tistih, ki niti poskuša ne…
Sicer pa si opisal lep primer psihoze. Nekaj podobnega se je pri nas dogajalo v Slomškovem času, ko se je Marija prikazovala na neki smreki tam nekje na Štajerskem, vendar so bili tam katoličani (Slomšek je grozil celo z izobčenjem) tisti, ki so razganjali svoje romarje…
zirosi | Aug 20, 2009 | Reply
Jin,
sem kar vesel tvoje prispevka, ker ni navijaški in gradi večinoma na dejstvih.
Bi dodal še par dejstev:
na Poljskem in Češkem so danes na oblasti klasični liberalci (svobodni trg) in ne socialistični “liberalci” tipa LDS.
Glede čudežov, prikazovanj in halucinacij je tako, da je tu Cerkev zelo previdna: tipičen primer sta Kurešček in Medjugorje, ki še vedno nista od Cerkve priznana pojava. Sta še v opazovanju.
pavel | Aug 20, 2009 | Reply
Res so katoliki bili eni redkih, ki so se uprli Hitlerju. Bismarcka bi lahko šteli med prve socialiste, saj je ukinil pol miljona prostovoljnih društev in vpeljal državno zdravstvo in državno socialno pomoč - s tem pa vpeljal glomazno birokracijo in tlakoval pot Hitlerjevemu nacional -SOCIALIZMU.
Jezuiti nimajo kaj dosti skupnega z Opus Dei. Razen to, da se jih sovražniki Cerkve bojijo in da imajo moč. V Cerkvi veljajo jezuiti za “leve” in “liberalne”, medtem, ko je Opus Dei skrajna desnica, kot prostozidarji, kot mafija.
Jezuiti so izredno izobraženi, imajo po nekaj doktoratov, tudi iz jedrske fizike. Najbolj znan je Gruber ( po njem se imenuje kanal v LJ), pa slikar in filozof M.I.Rupnik in trenutno zelo dober pisec v Financah dr. Peter Lah.
Za člane Opus Dei pa večina sploh ne ve kdo so. Govori se, da so to kakšni pomembni lastniki bank, firm, itd ( seveda takih v Sloveniji ni), ki hkrati živijo zelo asketsko življenje.
@Zirosi: tvoj komentar je pod nivojem, ker je groba laž. Danes je v Sloveniji živečih 70% ljudi, ki so iz Cerkve potihem izstopili (po birmi nehajo obiskovati bogoslužje in ne živijo odnosa z Bogom), marsikdo tudi pisno ali s pompom (recimo malce premaknjena Makarovičeva). Število katolikov zadnja leta močno upada. In verjetno ostali ne upamo izstopiti, ker nas čaka smrt pred strelskim vodom cerkve :))) ali najmanj izguba službe kot je bilo to 200 let nazaj.
pavel | Aug 20, 2009 | Reply
Jin, če bi gledal kulten film The Mission, bi lahko spoznal jezuite, kako gradijo skupnost, misijon, kjer imajo ljudje skupno lastnino. A zato morajo ljudje biti zreli in svobodni dduhovno. To je po evangeliju možno, ko se ljudje sami odločijo. Isto kot samostan, le da so tu laiki oz. tudi poročeni.
Znano je, da so kibuci v Izrealu vsi po vrsti propadli.
Komunizem pa vsiljuje vsem ljudem življenje brez privat lastnine, torej v revščini.
Še to: takrat, ko so v 15. stl., jezuiti v južni Ameriki ustanavljali misijone je v svetu vladal fevdalizem in imperializem. Kmalu so vplivneži preko papeža dosegli, da ukine jezuitski red (SJ). In jezuiti so šli v Rusijo, kamor jih je Katarina Velika povabila kot Jude, ker je vedela, da bo s tem pridobila znanje in blagostanje države.
pavel | Aug 20, 2009 | Reply
Ravno primer Poljske je zelo poučen in argument v prid k bolj striktni implementaciji 7. člena Ustave. Od nasprotovanja do prepovedi in kurjenja knjih namreč ni več daleč.
Seveda pa bolj striktno razumevanje razumem za vse verske skupnosti, ne samo katoliško.
cr | Aug 21, 2009 | Reply
Pavel,
Bismarcka jaz ne bi imel za socialista. Navsezadnje jih je preganjal podobno kot katolike. Kolikor vem, je bil globoko veren, verjel je, da je na svetu z namenom. Bil pa je del protestantske skupnosti, ki je bila že v osnovi sumničava do katolikov. Povrhu je moral skupaj držati združeno Nemčijo in tukaj leži glavni razlog preganjanja. Katoliki so bili Poljaki na vzhodu, pa Bavarci na jugu, imeli so še neko drugo oblast razen Berlina, bili so grožnja enotnosti.
Če tako gledam na Bismarcka, se mi zdi, da je bil njegov glavni cilj združena in uspešna Nemčija, čeprav ni bil pretiran nacionalist, niti konservativec. Vse te skupine je le izkoriščal, da je lažje vladal. V boju s katoliki so mu prav prišli večinoma protestantski liberali. Z birokracijo pa je tako: izvira vse iz Prusije in njihovega načina reševanja problemov. V Prusiji je bila država tista, ki je reševala probleme in birokracija je bila dobro razvita, posledično se je tudi Nemčija razvijala v to smer, za razliko od Anglije, kjer je probleme reševal privatni kapital.
Ta razlika je dobro vidna še danes. V Prusiji je država ugotovila, da je za razvoj potrebno zgraditi most in ga je tudi zgradila. V Angliji so posamezniki ugotovili, da je za širjenje njihovih podjetij potrebno zgraditi most in so ga zgradili sami. Nič čudnega, da sta iz tega izšla dva različna pogleda na vlogo države. Po mojem sta delovala oba sistema, vsak pač po svoje.
O jezuitih: vem za razliko, vendar pa je v kontekstu zgornjega teksta to mišljeno predvsem glede na odnos drugih do RKC in jezuitov in Opus Dei. O Opusu Dei ne vem veliko, niti me ne zanima.
Zirosi,
RKC zelo nerada priznava prikazovanja in čudeže. Ljudje si marsikaj zmislijo in potem ni niti približno dokazov.
Bi pa tukaj napisal, kako je s temi izstopi. Ena gospa, ki jo slučajno poznam, je v Švici izstopila iz RKC. Ni hotela plačevati davka, ker denar že itak daje v cerkvi v Sloveniji. In glej ga zlomka, iz Švice so domov v Slovenijo poslali obvestilo, da je izstopila in znašla se je celo v pridigi, čeprav ne neposredno omenjena. Te povezave torej kar dobro delujejo. Sam sem sicer tukaj prvič slišal za takšen primer.
Sicer pa, mislim da se premalo poudarja na številne razlike znotraj tega, kar imenujemo RKC. Že katolik na Štajerskem zna biti povsem drugačen od katolika na Dolenjskem, no, vsaj glede odnosa do druge svetovne vojne, nekaterih pogledov. Eni so zelo verni, drugi so občasni obiskovalci cerkve, eni verjamejo vse, kar duhovnik reče, drugi ga kritizirajo in imajo povsem svoje mnenje. Na ravni institucije RKC seveda mora biti ločena od države, prav tako vsaka druga religija, na ravni posameznikov pa je to nemogoče. Človek je lahko ateist, agnostik, satanist, kristjan, ampak to države ne sme zanimati, pomembno je le, da spoštuje zakone in da opravlja svoje delo. Škof tako ne more kandidirati za predsednika, katolik pa lahko. In kako potem ločiti njegova katoliška stališča od sekularne države?
Jin | Aug 21, 2009 | Reply
@pavel: kaj je laž; da morajo katoliki verjeti v to, da je Marija devica tudi po porodu, da se papež razglaša za glavnega božjega namestnika na zemlji, da te mafija po smrti spusti, RKC te pa še vedno vodi v svojih knjigah - jebeš tako mafijo, kjer te tako ali drugače še vedno vodijo ali pa se vtikajo v tvoje življenje…
Tudi mafija naredi marsikaj dobrega za svoje člane in mogoče še za koga, vendar zaradi tega še dobra. RKC je v tem smislu pač samo še ena država (tudi država je samo neke vrste mafija) ali če hočeš podjetje (tudi država je neke vrste podjetje).
@jin: RKC je hierarhalna mafijska organizacija, ki ima svojo strogo določeno strukturo - tu pravzaprav ni nobenih bistvenih razlik; podobno kot v vojski imaš različne rodove vojske, vendar se jasno ve, kdo je šef in kakšna je linija poveljevanja. Spodaj je pa različno. Večina nas je odpadnikov oziroma laikov, ki nas vodijo v svojih pedofilskih evidencah in se sklicujejo na naše številke, kadar jim to ustreza. Ja in res je, če zaprosiš, dobiš celo potrdilo o izstopu, in seveda svoj zaznamek v evidencah, ki ostane do poslednje sodbe
zirosi | Aug 21, 2009 | Reply
zirosi glede papeževe nezmotljivosti…pri nas je vsak nogometni sodnik nezmotljiv.pa tudi pri organizaciji slaloma v Kranjski gori moramo imet ene čudne količke-kar predpisuje mednarodna smučarska zveza…Slalom se da ja vozit tudi brez količkov-To so se vse od Papeža naučili
oljka | Aug 22, 2009 | Reply
Veliko tega kulturnega boja se preselilo k nam iz tujine, ko so v osemdesetih letih politiki začeli nagovarjati vernike, naj se udeležijo volitev, njihovi duhovniki, pa so jim začeli pri tem pomagati (npr. Reagan v ZDA…).
Kulturnega boja brez moči ni in pojavlja se samo tam, kjer je mogoče to moč zagrabit…
Iatromantis | Aug 27, 2009 | Reply
No, jaz mislim, da to tudi pri nas sega že daleč v zgodovino, že do onega Mahničevega ločevanja duhov in napetosti med obema vojnama.
Jin | Aug 28, 2009 | Reply