Saj ne, da bi bili edini. Zahodni mediji Rusijo večinoma prestavljajo kot sovražnico, povrhu kot še zelo zaostalo državo, v kateri nič ne deluje in je na robu propada. Če se že uspeva obdržati nad vodo, je to samo posledica naravnih virov, ki jih lahko prodajajo v Evropo, sicer bi že zdavnaj vsi umrli od lakote.

Ruski predsednik Dmitrij Medvedjev se je podobno kot Gorbačov pred več kot dvema desetletjema, odločil da nekaj ukrene glede alkoholizma. Ni dvoma, da gre za pereč problem. Vsako leto v Rusiji alkoholizem pobere 30000 življenj. Mimogrede, prometne nesreče jih vzamejo 130000, spet nekaj, s čimer se predsednik želi in mora soočiti. Za primerjavo, v vojni v Afganistanu je umrlo vsega 15000 sovjetskih vojakov, v obeh vojnah v Čečeniji pa okoli 10000 ruskih, čeprav so številke različne, pač glede na to, kdo jih daje v javnost.

Nič ne bi bilo narobe, če bi Time to zgodbo obravnaval, le da ne gre spregledati, da opozarjanje na ruski alkoholizem spada v kontekst zaničevanja matere Rusije. Probleme z alkoholizmom imajo tudi drugod, a začuda ne boste slišali veliko o alkoholizmu na Irskem ali Finskem. Od avtorja članka Russia’s Medvedev Launches a New War on Drinking že ne. Zanimivo je tudi, kako z nekim veseljem avtor poudarja pretekle neuspehe, kakor da bi se s tem problemom pač ne bi bilo možno spopasti in zmagati. V zadnjih dveh odstavkih opozarja na to, da si bodo Rusi, ko bo alkohol v trgovinah dražji, kakor v preteklosti pač sami proizvajali nevarne pijače in nam daje primer množične zastrupitve.

Gotovo, problemi prohibicije ali samo omejevanja prodaje alkohola so dobro znani. Mar to pomeni, da je potrebno stvari pustiti takšne kot so? In bi se mar avtor lotil te teme, če bi šlo za Veliko Britanijo?

Hudobna Rusinja želi zavladati svetu - Sofia Rudeva je mis Rusije 2009

Drugi članek, pod naslovom Russia’s Moves Raise Doubts About Obama’s Diplomatic ‘Reset’, se ukvarja z rusko-ukrajinskimi odnosi. Pričakovano je Rusija zopet agresivna sila, ki hoče širiti svoj vpliv, medtem ko je povsem normalno, da se ZDA vmešavajo v notranje zadev držav po vsem svetu. Tako ni nič nenavadnega, če hoče Ukrajina pristopiti NATO paktu, če pa bi si Rusi želeli trdnejšega sodelovanja z bratsko slovansko državo, pa je to že mini imperializem. Tako si je ruski predsednik Medvedjev v videlo blogu drznil opozoriti na rusofobijo ukrajinskega predsednika Juščenka (to je tisti, ki trdi, da so ga med oranžno revolucijo zastrupili) in izraziti željo po drugačni vladi v Kijevu, takšni s katero bi se dalo bolje sodelovati, povrhu pa še ni odposlal amabasadorja, kakor bi moral. Nič ni nenavadnega na takšni želji, a avtor članka misli, da se Rusija nima pravice vmešavati v ukrajinske notranje zadeve in čisto navadno graditev boljših odnosov imenuje za posebne interese. Še več, ZDA bi naj bile tiste, ki so prišle na dan z resetiranjem odnosov med državama, a Rusi hočejo še naprej agresivno širiti svoj vpliv in se sploh obnašati kot imperialna sila. Bilo bi smešno, če ne bi bilo tako noro: pač resnica postavljena na glavo. Ni Kremelj tisti, ki na Kubi postavlja protiraketni ščit, Venezuelo sili v vojaško zavezništvo in v srednji Ameriki pripravlja barvne revolucije, z namenom vse države spraviti v svojo interesno sfero in omejiti ameriški vpliv.

Kar je bolj nevarno in še hinavsko povrhu, je da se Rusijo predstavlja kot agresivno državo, medtem ko ZDA naivno verjamejo, da je mogoče sobivati. Kakor da bi ameriško administracijo prav pozivali k bolj odločnim stališčem, morebiti k omiljeni verziji hladne vojne. No, kdo pa si ne bi želel vrnitve v dobre stare čase rožljanja z orožjem.