Pred menoj je Sobotna priloga Dela. Zdaj jo lahko celo berem po internetu, tako da mi ni več potrebno do bližnje bencinske črpalke in zapraviti tistega evra in nekaj za sobotno Delo. Po pravici povedano, kljub temu da  časopisi niti niso tako velik strošek, in tukaj govorimo o samo treh in o treh sobotnih prilogah, vsi skupaj pogosto ne prinašajo prav veliko vrednega branja, ali pa drugače, ne prinašajo nič res novega ali takšnega, kar se ne bi dalo prebrati drugod in to zastonj.

Naj vam predstavim, kaj vse mi je na voljo kot obsedencu z novicami, dogajanjem po svetu in dobrimi zgodbami. Spremljam lahko kar nekaj televizijskih programov, ki se ne ukvarjajo z ničemer drugim, kot s poročili in tu in tam dokumentarci in reportažami. CNN, BBC, Sky News, France 24, Russia Today, Al Jazeera English. Malo razumem rusko in tako imam še Vesti. Potem sta tu še nemška NTV in 24, pa obilica drugih programov, ki imajo poročila na sporedu bolj ali manj občasno.

A televizija ni več medij, ki bi me najbolj privlačila. Več se da zvedeti preko spleta. In tukaj je malo morje spletnih strani medijev vseh vrst, bolj ali manj profesionalno pripravljenih. Kar nekaj je izredno dobrih časopisov, ki se jih da tako brati, od New York Timesa, Washington Posta, Guardiana in tako naprej. Potem je tukaj še vsa blogosfera in bolj pozornemu opazovalcu svetovnega dogajanja noben prelomni dogodek ne bo ubežal, če bo le malo pazil. Kje so potem slovenski televizijski programi in časopisi? Hitri vsekakor niso, a to je že v sami naravi njihovega dela. Bloger pač lahko o nekem dogodku poroča takoj, tudi če pogosto pri tem gre za zelo površno poročanje. In potem: že kar nekaj časa spremljam medije vseh vrst in naučil sem se, da velikokrat blogerji povedo resnico, mainstream mediji pa jo zamolčijo ali pa preprosto lažejo. Ta kredibilnost, ki je blogi naj ne bi imeli, stari mediji pa da, je zgolj utvara, posledica navad in nič drugega.

Z internetom je prišla še konkurenca klasičnemu radiu. Na prenosnik si lahko naložim predavanja ali podcaste in jih poslušam, ko sem zunaj. Potem so tukaj seveda še knjige. Se še jih spomnite? Res je, da znajo biti slovenske knjižnice sila slabo založene, a preko interneta si lahko naročite tudi kaj pametnega. Še en plus za izobraževanje, kajti knjige vam prinesejo mnogo več, kot vam lahko tudi nekaj tisoč besed dolgi članki (ki jih seveda ne boste videli prav pogosto). Res, nikoli ni bilo tako lahko vedeti toliko kot zdaj.

In tako je pred mano Sobotna priloga. Zadnjič me je zelo razjezilo dejstvo, da je bil en članek povzet po Spieglu. Glej ga zlomka, tega sem dan prej dobil od prijatelja. Kaj naj zdaj, berem isti članek enkrat v nemščini in enkrat v slovenščini? Tistega v Sobotni prilogi potem nisem bral, sem se pa vprašal, ali ne bi bilo bolje kupovati Spiegla, Delo pa opustiti. Saj, prevajanje in povzemanje člankov iz drugih revij ni neko posebej originalno delo. To znam tudi jaz. Ne pravim, da je vse zanič, a pričakoval bi več večjih zgodb, manj navijaštva in bolj podrobna poročila o svetu okoli nas. Sploh pa manj prevodov in povzetkov. Od ljudi ki jim je to poklic, pa že lahko pričakujem malo več.

A kljub temu, da ne morem reči, da so sobotne priloge naših treh večjih časopisnih hiš čisto zanič, imam pred seboj še en problem. Vame z vseh strani letijo dobri zapisi, zanimivi posnetki, velike zgodbe, zanimiva dejstva. Za svet preprosto ne potrebujem slovenskih medijev, ker vse dobim drugje, bolje in zastonj. Kaj mi bo potem med tednom Večer? Sploh še, če se že na daleč vidi, kako zelo pristranski so naši časopisi, ko gre za domače dogodke in še sploh, če me slovenska politično gospodarska brozga ne zanima preveč. Žurnal in podobno smetje ob vseh svojih pomanjkljivostih, poročila na Radio Slovenija 1, spletne strani, blogi in forumi, vse to je povsem dovolj, da se človek vsaj delno zaveda sveta okoli sebe. Delno zato, ker nočem dajati iluzije, da je možno vedeti prav vse. Niti z obveščevalno službo pod sabo to ni povsem mogoče. A stvar je takšna, da ni potrebno dajati denarja za vsebine, ki so pogosto zelo slabe.

Zavedam se, da to slovenske medije postavlja v zelo težko situacijo. Na trgu morajo preživeti (čeprav nekateri dobivajo sredstva še na druge načine) in ker sta jim branost in gledanost tako zelo pomembna, se prilagajajo najnižjim potrebam širših množic. Ni čudno, da je potem vse rumeno, polno škandalov, golih deklet, nasilja, raznih Murkov in Milerjev, bizarnosti in tretjerazrednih člankov, polnih pravopisnih napak. Ampak, mar mora biti meni mar? Mene vendar zanimajo moji interesi, jaz hočem nekaj kvalitetnega, poučnega, ne glede na to, kaj si  želita povprečni Janez in Marija. In glej no glej, na voljo imam dovolj virov, da mi ni hudega.

Na vprašanje kaj brati imam odgovor. Stvar je le v tem, da trenutno slovenski časopisi (in mediji po večini) niso del odgovora. Mislim, da nisem edini, ki tako razmišlja, kar potrjuje tudi padanje naklade večjih časopisov, RTV Slovenija pa v tej obliki tudi nikoli ne bi preživela brez naročnine. In če smo že pri tem, zakaj moram plačevati za nekaj, kar skoraj ne gledam več?

——————————————————

Pod črto: Ne nasprotujem javni televiziji, vendar pa, mar si res želimo RTV Slovenijo, kot jo imamo zdaj, z vso armado zaposlenih in zanič programom? Je to vredno našega denarja? Pripravljen sem dati denar za državno ali javno televizijo, ki ima dober informativni program, dober izobraževalni program, ki poučuje, izobražuje, ne gre pa se neke tekme s komercialnimi televizijami. Tem je treba pustiti prostor, naj se razvijajo po svoje, na tržišču.