Ameriški protiraketni ščit v vzhodni Evropi nikoli ni imel veliko z Iranom. Še najmanj za države vzhodne Evrope same. Bil pa je, in v Moskvi so to dobro vedeli, ost namerjena proti Rusiji, nadgradnja vojaškega zavezništva na ruskih zahodnih mejah, garancija vzhodni Evropi, da bodo ZDA tiste, ki bodo branile njihovo neodvisnost.

Za to obrambo so države kot Poljska, Češka in predvsem baltske republike bile pripravljene plačati veliko. To se pravi, za ameriški vojaški ščit so bile pripravljene reformirati svoje oborožene sile, jih pošiljati po svetu ob bok ameriškim vojakom in na glas razglašati svojo podložnost Washingtonu, četudi je to pomenilo slabitev skupne evropske pozicije. Tudi v okviru tega lahko razumemo delitev Evrope na novo in staro ob začetku vojne v Iraku.

Zdaj se nekateri v Pragi in Varšavi, in tukaj gre le za tiste, ki prisegajo zvestobo ZDA, strašijo pred Rusijo in komunizmom in so pogosto celo skeptični do evropskega povezovanja in Bruslja, počutijo izdane.  Pričakovali so ameriške prestreznike, ameriška oporišča, ameriške vojake, da jim bodo ameriški davkoplačevalci plačevali za obrambo, pa jih je demokratska administracija pustila na cedilu. Po eni strani je to vsekakor presenetljivo, saj ZDA nimajo navade popuščati,  a po drugi strani gre za željo izboljšati odnose z Moskvo, v zameno pa si pridobiti rusko podporo ali vsaj nevtralnost glede Irana. Grožnje islamski republiki so znova glasnejše, vojna ni izključena, vsak pritisk pa nujno potrebuje rusko sodelovanje.

Protiraketnega ščita na Poljskem in Češkem očitno ne bo in tudi ruskih povračilnih ukrepov v obliki nameščanja raket v Kaliningradu ne. Čas bo pokazal, če gre za trgovino v zvezi z Iranom in če sta Moskva in Washington dosegla dogovor, ki bi  znal odnose med državama popraviti. Kar je jasno zdaj, je da se bodo voditelji v vzhodni Evropi morali v prihodnje bolj zanašati na svoje sile ali pa več vlagati v Evropsko Unijo, če bodo hoteli ohraniti neodvisnost. Ruski medved se namreč dviguje in na svetovnem prizorišču kaže svojo povečano težo, sploh na energetskem področju.

Kar ni slabo. Evropska Unija in njene države članice se morajo povezovati med seboj, krepiti svoje obrambne sile in sodelovati v zunanji politiki. Le tako bodo lahko varovale svoje interese. ZDA se soočajo s preveč težavami, da ne bi bile pripravljene prodati svojih zaveznikov, kadarkoli bi se jim to zdelo potrebno. No, če smo iskreni, so to pripravljene storiti tudi, kadar se ne soočajo s težavami, v skladu s svojimi interesi pač. Vzhodna Evropa jim je pač precej oddaljena in nepomembna, bolj le še nekaj, kar je mogoče uporabiti na pogajanjih, ne pa kot območje, ki ga je nujno potrebno obvarovati pred apetiti sosedov.

Na žalost je del vzhodnoevropske politične elite tako zelo okužen z ljubeznijo do svetilnika svobode Ameriko, da ni sposoben videti dlje od svojega nosu.