Poslušam po radiju, da ameriški predsednik Obama vztrajno zavrača prošnje britanskega predsednika vlade po srečanju. Že šestkrat naj bi ta sramota doletela Britance, s čimer so ponižani na raven kakšne države tretjega sveta. Kaplja čez rob bi naj bila izpustitev libijskega terorista Al Megrahija, ki bi naj ga na prostost po eni razlagi izpustili iz usmiljenja, po drugi pa zaradi naftnih poslov z Libijo.

Seveda na obeh straneh vse skupaj ostro zavračajo in vztrajajo pri posebnih odnosih med državama. Te novice bi naj bile le plod novinarske domišljije. A če je kaj vseeno na zgodbi, potem lahko Gordon Brown  uho ameriškega predsednika hitro pridobi že samo z grožnjo, da bo britanske čete umaknil iz Afganistana. Ne, da bi jih tam bilo kaj veliko, vsaj v primerjavi z Američani ne, a  del bremena vsekakor nosijo, povrhu pa dajejo nek vtis, kot da se pod Hindokušem proti upornikom bori večja koalicija in ni vse le ameriški projekt prevlade v centralni Aziji. Umik bi bil celo modra poteza, saj Britanija ni v najboljšem stanju. Za to obtožite kogarkoli hočete, lahko celo Margaret Thatcher in njene reforme v osemdesetih, lahko Blairovo tretjo pot, lahko za vse krivite Gordona Browna, resnica je takšna, da je Velika Britanija iz dneva v dan bolj podobna propadajoči državi, ki ne najde poti iz krize. Potreben bo res velik voditelj, da bo nekdanjo imperialno, zdaj pa bolj ponižno barko,varno izpeljal iz viharja in v bolj svetlo bodočnost.

Velika Britanija se mora predvsem brigati zase, imperij pa prepustiti Američanom. Če jih že imajo za drugorazredno silo, mnogo manj pomembno od Kitajske, Rusije in Indije, prosim, potem naj se sami borijo po svetu, Britanci pa lahko medtem varčujejo svoja ne tako velika sredstva ali pa jih porabljajo v bolj pametne namene kot za ekspedicijske sile po svetu. Še več, Britancem bi nekdo moral povedati, da niso nič več posebnega in da njihova prihodnost leži v skupni evropskih družini, ki lahko edina poskrbi za njihove interese. Američani so že sami zelo blizu roba prepada, povrhu pa imajo svoje interese in svoje zaveznike povečini izkoriščajo v svoje namene. No, če se ta zaveznik ne imenuje Izrael, to je. V Washingtonu se pač splača imeti dober lobij. Britanci so ga nekdaj imeli, vprašanje pa je,v kakšnem stanju je zdaj.

Gordon Brown bo nedvomno kmalu odletel na smetišče zgodovine. Malo jih bo, ki bi žalovali za njim. Lahko pa bi, in tega seveda ne bo naredil zavoljo zgodovinskih povezav med državama, vzpostavil temelje za novo usmeritev Velike Britanije v svetu, za takšno, ki v obzir jemlje realnost novega, multipolarnega sveta, v katerem se morajo srednje sile boriti za naklonjenost več centrov moči, ali pa se združevati, kakor je to v primeru Evropske Unije, da bi same lahko igrale večjo vlogo v svetu. London je znotraj Unije pomemben, v svetu pa pač več ne.

Kje so že dnevi, ko je britanska mornarica obvladovala svetovna morja, ko so iz Londona vladali Kanadi, Avstraliji, Indiji, velikemu delu Afrike, ko so se ZDA še zdele nepomembne. Bržkone se nikoli več ne vrnejo.