Dolgo smo čakali na neodvisno poročilo skupine pod vodstvom švicarske diplomatke Heidi Tagliavini, o lanski vojni med Rusijo in Gruzijo in ko je zdaj končno prišlo, ni prineslo nič takšnega, kar bolj pozorni opazovalci dogodkov na Kavkazu ne bi vedeli že dolgo. Po resnici povedano, je že od samega začetka spopadov, ko so gruzinski raketometi deževali smrt nad Činvali, bilo povsem jasno, da je spopad zakuhal gruzinski predsednik Mihail Saakašvili in da je Rusija reagirala povsem pravilno.

Avgustovska vojna ni bila tako krvava, kot je sprva kazalo, saj sta obe strani pretiravali s številom žrtev. Po poročilu Human Right Watch-a sta številne zločine storili obe strani, število civilnih žrtev pa se je skupaj povzpelo na nekaj sto, medtem ko je bilo padlih vojakov na obeh straneh le nekaj čez dvesto. Kljub temu je vojna pomenila veliko zmago Rusije nad gruzinskim nacionalizmom, podprtim z ameriškim denarjem in spremembo razmerij na Kavkazu. Pred vojno je bilo Rusijo še mogoče označevati za propadlo, brezzobo nekdanjo velesilo, po vojni je vsem postalo jasno, da ne gre za papirnatega tigra, ampak takšnega, ki  kljub številnim težavam v oboroženih silah, lahko zmaguje v vojnah na svojih mejah.

Posledica norega gruzinskega napada sta dve novi neodvisni državi, ki živita samo zaradi ruske podpore in so ju do zdaj priznale samo Rusija, Venezuela in Nikaragva, a sta kljub temu strateškega pomena, saj je ravno Gruzija tista država na Kavkazu, preko katere je mogoče usodno vplivati na energetske povezave v Centralno Azijo. Zahoda Evropa in ZDA drugje nimajo veliko možnosti vplivati na razmere na območju, saj je Iran sovražna država, Afganistan in Pakistan sta vedno bolj nestabilna, Armenija velja za rusko zaveznico, Turčija pa igra vedno bolj neodvisno vlogo, kar dokazujejo tudi stiki med Ankaro in Moskvo. Razen Gruzije ostane le še Azerbajdžan.

Če je gruzinski predsednik hotel okrepiti svojo moč in dokončno zlomiti separatiste, se je zelo uštel, saj so v Kremlju gotovo samo čakali na priložnost, da na Kavkazu razmere obrnejo sebi v prid. Kljub temu, da so ruski voditelji po vsej verjetnosti pričakovali in celo računali na gruzinski napad in so se pripravljali na končni obračun z neljubo južno sosedo, pa to še ne pomeni, da je bila v tej vojni agresor Rusija, kakor so takoj ob začetku spopadov hoteli prikazati številni zahodni mediji. Na žalost je bil učinek propagandne vojne za Kremelj zelo negativen in resnica o gruzinskem napadu se je nekje izgubila, da bi najprej dobili posnetke grozeče ruske nevarnosti, ki se  v obliki kolon tankov vali proti jugu, nedvomno da bi zlomila uspešno demokracijo. Ponovila se je stara zgodba, ko se vsakega nasprotnika ruskih interesov predstavlja za simbol svobode in demokracije, lojalnega zaveznika zahoda, ki se samo trudi svojo državo popeljati na pota razvoja in blagostanja, pa mu hudobna kremeljska klika tega ne dovoli.

Na nek način je za vse vedno kriv Putin

Problem propagandne vojne, ki se je začela takoj s prvimi streli, je da zahodne prestolnice zdaj že priznavajo krivdo Gruzije za začetek vojne, čeprav so jih polna usta besed o ruski prekomerni uporabi sile, vendar pa je učinek na koncu takšen, da je pri večini še podkrepljen občutek, ki ga imajo že od prej in je posledica dolgoletne psihološke vojne, da so oblasti v Kremlju, zlasti Putin, krive za še eno grozoto.  To, da se še tako dolgo po predsedniških volitvah v Rusiji, na katerih je zmagal Medvedjev, skoraj za vse krivi Putina, kaže še na eno obliko manipuliranja javnega mnenja, saj je lažje vse slabo pripisati točno določeni osebi. Seveda, zelo težko je tudi priznati, da gre v številnih napadih na razmere v Rusiji in na vse, kar oblasti v Kremlju in oligarhija in celo ruski turisti po svetu  storijo, za skoraj rasistično sovraštvo do vsega ruskega, ki izvira iz zgodovinskih nasprotij in zamer. Navduševanje nad rusko literaturo in ‘rusko dušo’ tega nikakor ne more prikriti, saj je le lepa fasada, pod katero se največji državi na svetu skuša prodajati velikokrat izredno škodljive nasvete. Rusi so seveda že zdavnaj spoznali vse zablode liberalnih svetovalcev, ki so državo pod Jelcinom spravili na kant in posledično je liberalna opozicija, ki za tuje medije zelo rada v angleščini tolče po svoji državi, izredno nepriljubljena.

Seveda, zahodni kritiki Rusije bodo takoj prišli na dan z obtožbo, da so vse volitve v Rusiji tako ali tako lažne. Zanimivo, da takšnih obtožb ni bilo veliko na račun Gruzije ali Ukrajine, kjer so prozahodni politiki na določenih območjih zmagovali s skoraj stoodstotno podporo, niti ob vseh slavospevih Jelcinovim reformam ni veliko pripomb na ukradene volitve. Važno, da zmagajo naši, mar ne! Če pa naši niso na oblasti, je potrebno v nič dajati še tako velike uspehe. Teh je bilo od preloma tisočletja v Rusiji kar nekaj.

Poročilo, ki za začetek vojne krivi Gruzijo, Rusiji pa pripisuje prekomerno uporabo sile, ne bo spremenilo ničesar, razen da bo Rusiji minimalno dvignilo ugled. Minimalno, ker ga veliko nima in se sooča z informacijsko vojno, ki jo s sredstvi, ki jih ima, ne more dobiti. Tistih nekaj medijev, ki jih lahko spremljamo tudi v angleščini in imajo svetovni doseg, ne more radikalno spremeniti razmerja moči v ruski prid, saj se vsako poročilo z ruske strani takoj znajde soočeno s stotinami poročil iz zahodnih medijev, ki pa so povečini negativna. Kremelj bo v prihodnosti gotovo še zelo veliko vlagal v ta del  obrambe države.

Obe strani avgustovske vojne bosta še naprej trdili svoje, kar pa se tiče razmerij na Kavkazu, lahko le upamo, da bo še nekaj časa vladal mir. Glede na razdrobljenost območja, je možnost novih vojn velika, k umiritvi razmer pa gotovo prispeva otoplitev odnosov med ZDA in Rusijo. Težko je verjeti, da bi Obamova administracija, soočena s celo paleto težav, bila pripravljena podpreti še kakšno pustolovščino predsednika Gruzije. Prej bi lahko v Tbilisiju doživeli novo barvno revolucijo.

V dodatno branje:
Obletnica avgustovske vojne, ki je spremenila razmerja na Kavkazu
Rusija bo varovala meje Južne Osetije in Abhazije
HRW: vojne zločine zakrivili tako Gruzija kot Rusija
Nič več naivni velikan