Prejšnji teden smo doživeli še en del serije imenovane lov na tajkune. Videli bomo, če bo od medijsko dobro pokritih preiskav na koncu kaj ostalo, postavlja pa se nam lahko vprašanje, za kaj v resnici gre v ozadju. Se država boji premočnih tajkunov, ki so nastali v času tranzicije in za katerih nastanek in krepitev so krive vse vlade do trenutne? Gre morebiti samo za medsebojne spopade in prerazdeljevanje gospodarske in politične moči v državi? Ali pa gre le za navadno preusmerjanje pozornosti ob trenjih, ki so se porodila ob gospodarski krizi?

Ni toliko važno, ali se tajkuni pišejo Šrot, Bavčar ali Zidar,  pomembno je ali bo  na koncu kaj učinka od vseh teh silnih preiskav, ali pa nikomur ne bo nič in se bo kolo vrtelo naprej, ob čemer bo razočaranje med Slovenci srednje veliko. Srednje veliko zato, ker si mnogi želijo, da bi kazen kdaj doletela tudi velike ribe, ne samo malih prekrškarjev in kurjih tatičev, a srednja tudi zato, ker ljudje že bolj malo zaupajo institucijam države v kateri živijo in niti ne pričakujejo preveč. Potem, ko se zdi, da je edino sredstvo, da se prepreči povišanje plač sodnikom, referendum, ne more biti ravno veliko zaupanja v delo sodstva. Kakor kaže bodo rezultati gonje čez tajkune pičli, to se pravi, ni pričakovati, da bo večina, ali vsaj polovica, pristala v zaporu, po drugi strani pa bodo mnogi izgubili svoje  premoženje. Kar seveda ničesar ne reši, saj se lahko takoj pojavi nekdo drug, ki bo prevzel plašč predhondikov, kar potem pomeni, da bo tajkun zamenjal tajkuna. Kakšno korist bodo pri tem imeli navadni državljani Slovenije, to je tisti s slabimi službami in brez zvez, no, na to  niti ni potrebno odgovarjati.

Jasno je, da je oligarhija nevarna demokratičnemu redu, a v tem kapitalističnem svetu je skoraj nemogoče preprečiti bogatenje majhne elite na račun širših množic. Kar je pri nas, v  Sloveniji, še hujše, je da se to godi preko države same, da se zlorablja davkoplačevalski denar in da je pri mnogih slovenskih bogatinih nemogoče reči, da so do svojega uspeha prišli s trdim in poštenim delom. To seveda ne pomeni, da nekaj  takšnih ni med nami, a nekaj se je pritoževati nad naravo kapitalističnega sistema, drugo pa imeti zlizano gospodarstvo in državo, to se pravi, politične stranke, ki le to obvladujejo. Politične stranke, ki smo jih sami izvolili, a na nek način ne branijo naših interesov, ampak se trudijo obdržati mesto pri koritu. Namesto demokracije imamo vladavino političnih strank in zakulisnih interesov.

Prav zaradi tega smo lahko skeptični, ko poslušamo o lovu na tajkune. Mar teh zlodejev ni bilo že pred leti, pa se nihče ni zganil? In mar ni res tako, da gre za čudovito preusmerjanje pozornosti od drugih težav, ki tarejo državo? Bilo bi povsem drugače, če bi kdo zares pristal v zaporu in bi tam moral preživeti nekaj let, bilo bi drugače, če bi bili na tapeti vsi, ne samo nekateri, a ker se zdi, da temu vendarle ni tako, ne moremo kar tako sklepati, da gre za obrambni refleks demokracije pred naraščajočim vplivom oligarhije, niti za čiščenje sistema neljubih povezav med gospodarstvom in politiko. Še več, zdi se, kot da kljub ne prevelikim razlikam v premoženju med bogato elito in večino  državljanov (to je vedno relativno,  a vsaj v primerjavi z nekaterimi drugimi državami je temu res tako), med nami vztraja neizvoljena elita, ki odloča o vsem, le včasih kateri pade od milosti, ker ni v pravi politični stranki, jo izda ali pa so njegovi grehii preveliki, da bi jih še bilo mogoče vse spraviti pod preprogo.

Mimogrede, če ne bi bilo te gospodarske krize, verjetno tudi vsega tega govora o tajkunih ne bi bilo toliko.