Kupovanje francoskih nosilk helikopterjev, investicija v Opel, privabljanje tujih podjetij v Rusijo, vse to služi pridobivanju tehnologije in krepitvi ruskega gospodarstva in celotne ruske države. To, kar je Sovjetska Zveza zavoljo svojega zaostajanja morala pridobivati s špijonažo, Rusi lahko zdaj vedno bolj preprosto kupijo. In če kaj, potem res potrebujejo moderno tehnologijo.

Nakup francoskih plovil ne bo samo okrepil ruske mornarice, pomagal bo tudi ruskim ladjedelnicam. Če si bodo ruska avtomobilska podjetja pridobila tuje partnerje, bodo mogoče nekoč napredovala v prvo ligo proizvajalcev, kjer zdaj zagotovo niso. Še bolj je lov za napredkom viden na področju nanotehnologije, kjer Moskva ogromno vlaga, da bi nekoč v prihodnosti postala vodilna sila na tem področju. Jasno je namreč, da se statusa velike sile ne da pridobiti samo z energetskimi viri in z oboroženimi silami. Rusija mora izvažati še kaj drugega kot vojno tehniko in nafto in plin, da bi bila gospodarska velesila.

Kar me spomni na tisto, da bodo kapitalisti na koncu komunistom prodali še vrv, s katero jih bodo obesili. No, to se nikoli ni zgodilo, ker zahodne države niso bile tako naivne, da bi Sovjetski Zvezi nudile sredstva, s katerimi bi jih lahko ta potem premagala. Ker sovjetski sistem ni deloval tako, da bi lahko tekmoval z ameriškim, se je zaostanek na mnogih področjih izredno povečal, tako da so na koncu Sovjeti prednjačili le še v številčnosti svojih vojsk. Na težko industrijo orientirana država je pač lahko proizvedla več tankov, letal in topov kot konkurenti, ni pa znala proizvajati kvalitetnih avtomobilov in televizorjev. In prav na potrošnih dobrinah je na koncu izgubila hladno vojno, saj do prave, vroče vojne, nikoli ni prišlo, niti ob prisotnosti jedrskega orožja ni moglo priti.

Stvari so se spremenile. Le Kitajsko je potrebno pogledati, kako zelo se je razvila, tudi po zaslugi ameriške hladnovojne strategije, da okrepi tekmeca svojega poglavitnega sovražnika. Po tridesetih letih je Kitajska resnično na poti do statusa velike sile. Rusija po drugi strani šele zadnje čase stopa po isti poti, čeprav so tuje investicije v državo v primerjavi z ogromno vzhodno sosedo res majhne in še dolgo ne bodo dosegle reke denarja, ki se zliva v srednje kraljestvo. Kar je tukaj pomembno, je da odprtost in sodelovanje prinaša vse tisto, kar izolacija in tekmovanje odbijata: tuje znanje, ki ga ni doma.

V tem se skriva pomembna lekcija. Če hočejo ruski vladarji okrepiti svojo državo, morajo to storiti tako, da pri tem ne bodo odbili svojih partnerjev in da se bosta znanje in denar lahko prosto pretakala preko njenih meja. Takoj, ko se bodo države, ki obkrožajo ruska prostranstva, počutile ogrožene, bodo dvakrat premislile, ali je pametno sodelovati in podpirati nekoga, ki jim lahko naslednji dan stopi za vrat. Prav zato Kremelj potrebuje odlično diplomacijo in čim manj trdih besed.