Ruski predsednik vlade Vladimir Putin je z velikim spremstvom pripotoval na Kitajsko in tam so sosedi sklenili nekaj velikih poslov, vrednih več milijard ameriških $. Večji del odpade na plin in nafto, kajti srednje kraljestvo potrebuje ogromno obojega, v Moskvi pa si želijo vlaganj in velikega trga. Oboji si tudi želijo bolj poglobljenega sodelovanja.

Sicer se v ruskih prostranstvih najde marsikdo, ki se še vedno boji mongolske nevarnosti, v teh časih zapakirane pod oznako rumene nevarnosti, a po drugi strani kremeljskim vladarjem gotovo ni ušla fenomenalna kitajska rast v preteklih desetletjih. Vse kaže, da se bo razvoj nadaljeval še kar nekaj časa, s tem pa bo tudi moč velikega vzhodnega soseda naraščala. Na Rusih je le, da se odločijo, ali bodo novi svetovni velesili nasprotovali, ali pa bodo poiskali način za mirno sobivanje. Kakor kaže, so izbrali slednjo rešitev, saj imajo s Kitajsko kar nekaj skupnih interesov, pravi nasprotnik pa se že nekaj stoletij nahaja na zahodu. Kljub vsej brutalnosti mongolske invazije in njihove vladavine, so Ruse kasneje razen na kratko v japonsko ruski vojni leta 1905, ogrožale sile na zahodnih mejah, kar se je po drugi svetovni vojni prelevilo v hladno vojno z ZDA. Kitajska se morebiti res zdi mogočna sila, a po drugi strani ima Moskva mnogo slabše izkušnje z Nemci, Francozi, Britanci, da ne rečemo s Poljaki, kakor z državo, s katero si je kar nekaj časa bila v konfliktu zaradi nerešenih obmejnih vprašanj.

Kitajska in Rusija sta dva velikana v svetu, ki mu še vedno, čeprav vedno manj, dominirajo ZDA z zavezniki, zato je jasno, da obe državi iščeta skupnih točk in druga drugi ščitita hrbet. Medtem ko je Rusija še vedno jedrska velesila z močno vojaško industrijo in ogromnimi resursi, je Kitajska država z največjim prebivalstvom na svetu in s cvetočim gospodarstvom. Vsaka zase še ne moreta tekmovati z ZDA, če se te odločijo uporabiti vsa sredstva, ki so jim na voljo in kaj doseči na njunih mejah, a skupaj ju niti Washington ne more več premagati. No, v časih, ko je ameriška vojska preobremenjena z vojnama v Iraku in Afganistanu, sta že obe državi vsaka zase dovolj močni, da lahko na svojih mejah dosežeta marsikaj, kakor nam kaže lanski primer vojne v Gruziji. Po drugi strani se je treba zavedati tega, da bi ZDA lahko dosegle mnogo več, če bi vse svoje sile napele proti katerikoli drugi večji sili na planetu in se ne bi utrujale z nepotrebnimi vojnami. Resnično, ves hrup okoli vojne proti terorizmu je izredno zmanjšal moč ZDA, medtem ko so se njihovi konkurenti lahko v miru krepili in če bi ameriško zunanjo politiko vodile bolj modre glave, tudi razmere v svetu ne bi bile takšne, kot so zdaj.

Za zdaj Rusija in Kitajska zgledno sodelujeta, pri tem pa ne gre pozabiti, da vendarle gre za dve državi, ki imata lahko kar nekaj kratkih stikov, predvsem v centralni Aziji, kjer bodo bivše republike Sovjetske Zveze iskale najboljšega partnerja in bodo s tem tarča ostrega tekmovanja. Usoda te regije bo odvisna predvsem od odnosov med Pekingom in Moskvo, saj ZDA niso sposobne zakoličiti svojega vpliva v soseščini, kar kaže vedno bolj katastrofalna vojna v Afganistanu in številne težave v Pakistanu. Tudi drugje se bodo, če bosta obe državi napredovali kot do zdaj in hkrati krepili svoje zmogljivosti za širjenje vpliva daleč od svojih meja, pojavile težave.

Ki pa niso nerešljive. Res je, da se vedno bolj približujemo dobi velikih sil, ki medsebojno sklepajo zavezništva in tekmujejo za nadvlado, za razliko od odhajajočega obdobja enega samega centra moči, to je v Washingtonu, a tudi to še ne pomeni, da so možna prav vsa zavezništva. Medtem ko bosta EU in ZDA lažje prišli do dogovora, si bosta tudi Rusija in Kitajska znali razdeliti svet v interesne sfere in si s krepitvijo gospodarskega in vojaškega sodelovanja zagotoviti mir na večjem delu svojih sicer dolgih meja. Mnogo bolj bo zanimivo videti, kako bodo svoje interese in svoja zavezništva definirale sile kot Indija, Brazilija in Japonska.

Srednjeročno bosta oba velikana dobro shajala in si pomagala pri ključnih vprašanjih mednarodne politike, kakor to lahko lepo vidimo pri glasovanjih v Varnostnem Svetu ZN. Na gospodarskem področju je jasno, da državi potrebujeta druga drugo, videli pa bomo, kako zelo se bo, ali pa ne, okrepilo njuno vojaško sodelovanje in ali se bo prelevilo v povsem formalno zavezništvo. Za zdaj je v okviru šanghajske skupine še precej ohlapno, nastavki za kaj več pa vsekakor že obstojijo.