Opazovalci tragedije v Afganistanu se sprašujemo: zakaj so Američani sploh tam? Kakšni so njihovi pravi interesi? Kakšne nevarnosti bodo prežale na njih, če bodo tam ostali in se borili ‘do konca’, ali pa bodo stisnili rep med noge in jo z bolj ali manj prepričljivo razglasitvijo ‘zmage’ ucvrli domov?

Protivojni aktivisti si ponavadi odgovarjajo in v to hočejo prepričati tudi vse druge, da Afganistan ne predstavlja nobene grožnje ZDA in torej predsednik Obama mora čim prej umakniti ameriške vojake domov. S tem bo država privarčevala tako denar, kot človeška življenja, teroristi pa zaradi umika tudi ne bodo sposobni kaj bolj ogrožati ZDA, kot do zdaj, saj da predstavljajo le manjši del odpora proti tujim silam. Ta odpor bi naj bil večinoma posledica prisotnosti tujcev in številnih napadov, ki sejejo smrt med civilisti. Taisti ljudje velikokrat dodajajo, da se vojna lahko razširi še v Pakistan, s čimer bi radikalne sile lahko v posest dobile jedrsko orožje in potem bi bili Američani resnično ogroženi.

Uradno se ZDA in zavezniki v Afganistanu borijo proti ekstremistom, pa za razvoj demokracije in svobodne družbe, ki bo onemogočala rast radikalnih gibanj, pripravljenih ogrožati njihove interese v regiji. Torej, Afganistan bi naj nekega dne postal razvita in prijazna država, če pa to ne, pa vsaj povsem nenevarna. To uradno.

Bolj prepričljivo deluje razlaga, da gre za nadaljevanje ‘velike igre’ iz devetnajstega stoletja, ko sta se Rusija in Britanski imperij borila za prevlado v Centralni Aziji. Američani bi si naj v Afganistanu zagotavljali priročno oporišče za ogrožanje ruskih in kitajskih interesov v Centralni Aziji, umik pa bi pomenil krepitev teh dveh sil, ki bi si lahko tam razdelili regijo in v skladu z njunim prisrčnim sodelovanjem, zavarovali hrbet, s tem pa okrepili svoje sile na drugih območjih sveta. Na tem mestu ne smemo niti pozabiti na ugled ZDA kot nesporne vojaške velesile, če bi se umaknile pred napadi dokaj slabo oboroženih upornikov. Po Iraku nikakor dobra popotnica, da bi jih druge sile še jemale vsaj pol tako resno, kot v devetdesetih.

Centralna Azija je izrednega pomena za prihodnji razvoj sveta in razmerij med velikimi silami. Ne samo, da je bogata z nafto in plinom, predstavlja tudi ogromen kos zemlje med tremi velikimi silami prihodnosti, Rusijo, Kitajsko in pod Pakistanom Indijo. Pakistan, ki sicer velja za ameriškega zaveznika, vse bolj spada v isto igro kot Afganistan, saj se centralne oblasti borijo z močnim odporom, državo pretresajo napadi, Američani pa vedno bolj širijo svoje lovke, tako skozi uradne kanale, kot tudi bolj prikrito. Nič čudnega, da ZDA Pakistanu pomagajo z denarjem in si s tem kupujejo vpliv. Sem bi lahko vključili tudi Iran, ki ostaja trn v peti ameriškim interesom v širši regiji.

Pred nami je razgrnjen veliki zemljevid ozemlja, ki sega od Sredozemlja na zahodu, do Kavkaza in ruskih meja na severu, se razprostira čez Irak, Iran, Afganistan in Pakistan vse do indijske meje, na severu pa se zažira daleč do ruskega občutljivega trebuha. To ozemlje, enkrat očiščeno ameriških sil in razdeljeno med interese Rusije, Kitajske in Indije, lahko predstavlja ogromno prednost tem trem silam pri širjenju svojega vpliva drugam po svetu. Rusija, ki ji ni skrbeti za svoj jug, se lahko usmeri proti Evropi, Indija, ki proti sebi nima usmerjenega premočnega proameriškega Pakistana, lahko svoje lovke začne širiti od vzhodne Afrike na zahodu, pa do Indonezije na vzhodu, Kitajska pa se lahko usmeri na ves zahodni Pacifik. To se seveda lahko zgodi samo, če vse tri velesile pridejo do nekega sporazuma o svojih interesih, kar je vsaj glede na indijsko-kitajsko nezaupanje kar težko.

V interesu ZDA je, da vse to ozemlje ne postane plen drugih velikih sil in zato gre razumeti željo, obvladovati razmere v širši regiji. Afganistan tako postane le del večje igre in poskus obvladovanja države moramo razumeti kot željo obvladovati še kaj več, kot samo to izredno revno in zaostalo državo.

Po eni strani je takšno razmišljanje logično, saj gre razumeti strah pred izgubo tako ugleda, kot tudi ključnih točk v izredno pomembni regiji. Vendar pa se ravno v tem premisleku skriva napaka, saj se ZDA soočajo z ogromnim bremenom svojega imperija. Saj ne, da bi ta bil kaj večji, kot za časa hladne vojne, toda razmere so se v zadnjih dvajsetih letih zelo spremenile in druge država za obrambo namenjajo relativno manj, pa še razvijajo se enako hitro ali celo hitreje. Pri tem nas ne sme zavesti uradni obrambni proračun, saj se v vojaške in druge namene povezane z ohranjanjem imperija oporišč po svetu, vlaga še veliko več, kot je to prikazano. Na žalost je skoraj nemogoče izračunati, kakšni so pravi stroški imperija, ugiba pa se, da gre v te namene skoraj 10% BDP-ja.

Obama je tako preklet, če se umakne in iz rok izpusti pomembno regijo in preklet je, če se ne umakne in si pusti puščati kri v vojni, katere konca ni videti in se zna še razširiti. Povrhu lahko ameriški položaj v regiji postane nevzdržen, če se druge velike sile odločijo Američanom začeti metati polena pod noge v obliki podpore skupinam, ki se proti njim borijo. Na kratko, zdi se, da so Američani v Afganistanu zato, ker je od tega odvisen nadzor nad pomembno regijo, a umakniti bi se morali zato, ker jih utegne cena na koncu zelo oslabiti.

———————————————————

Pod črto: Afganistan je pomemben tudi zaradi proizvodnje mamil, ki potem svojo pot najdejo v soseščino, pa tudi dalje v Rusijo. Nadzorovati trgovino z mamili pomeni posedovati močno orožje.