Kako Kitajci delajo sneg
By Jin on Nov 3, 2009 in Zunanja politika
S tem da v nebo pošiljajo rakete. Ne, res. Medtem ko se v Sloveniji ukvarjamo s tem, ali bi ali ne bi verjeli v učinkovitost obrambe pred točo, v Pekingu nimajo takšnih problemov. Kot poroča The Christian Science Monitor, so se lahko v kitajski prestolnici razveselili prvega snega. Bil je najzgodnejši v preteklih dveh desetletjih.
Vremenarji so hoteli dež, pa so dobili sneg, a to niti ni pomembno, saj so bile cilj padavine. Kot je povedal Zhang Qiang, šef pekinškega urada za modifikacijo vremena, ‘Peking v Oktobru skorajda ni imel dežja’ in ‘zato morajo izkoristiti vsako priložnost, da povečajo padavine.’
Urad za modifikacijo vremena? Kaj vse je na svetu. Tista zamisel župana Moskve, Jurija Lužkova, da bi letalstvo preprečilo sneženje v Moskvi, se tako niti ne zdi tako zelo unikatna, sploh pa ne več nora.
Pred manj kot mesecem dni je Martin komentiral na to temo in je spraševal, če je kitajsko spreminjanje vremena delovalo na OI. CSM pravi, da je to uspelo, da pa se Kitajci z raketami (ki jih v nebo pošiljajo v stotinah) na tak način borijo tudi s sušo.
Jin | Nov 2, 2009 | Reply
Sicer nisem milsil o tem ampak ker si že omenil protitočno obrambo, je potrebno povedati naslednje. Edini efekt posipanja oblakov z različnimi reagenti (domnevam, da je tudi v kitajskem primeru šlo za srebrov jodid), ki bi naj delovali kot konkurenti zametkov toče, je seveda povečanje količine padavin. Poskusi, ki pa so bili narejeni po znanstvenih kriterijih, pa so dokazali, da aplikacija lahko zmanjša pojav, lahko pa ga tudi poveča.Poskus National Hail Research Experiment (NHRE) je v letih 1972–1976 izvedel ameriški center za atmosferske raziskave National Center for Atmospheric Research (NCAR) (Knigtht s sod. 1997). Poskus s slučajnim izbiranjem med tem, ali oblak posipajo ali ne, je potekal v osrednji severni Ameriki, natančneje v Coloradu, in je trajal tri leta. Čeprav je bil poskus sprva načrtovan kot petletni, so ga po treh letih zaradi negativnih rezultatov prekinili. S poskusom so testirali uspešnost sovjetske hipoteze o konkurenci zarodkov toče za razpoložljivo vodo. Oblake so posipali iz letal, in sicer najprej s plamenicami in kasneje z raketami zrak–zrak. Poskušali so čim natančenje posnemati sovjetsko metodo dostave zaledenitvenih jeder v podhlajeni del oblaka. Pri tem so uporabljali dvojno slepo metodo.
Rezultat NHRE je bil, prizanesljivo rečeno, neodločen: z 90 % statistično zanesljivostjo je posipanje povzročilo izide nekje med 60 % zmanjšanjem in petkratnim povečanjem velikosti toče. Posebej je bilo ugotovljeno, da je v superceličnih nevihtah tolikšen dotok vlage v področje rasti toče, da le-te praktično ni mogoče zmanjšati, nasprotno pa jo lahko še povečamo.
cr | Nov 4, 2009 | Reply
No, glede protitočne obrambe bi vsaj jaz rad videl še kakšno rusko ali kitajsko raziskavo. Glede na to, da se s tem ukvarjajo. Za zdaj se mi zdi, da imamo preprosto premalo raziskav, da bi se dalo reči kaj stoodstotnega na to temo.
Jin | Nov 4, 2009 | Reply
Poskus »Grossversuch IV« so skupaj izvedli raziskovalci iz Francije, Italije in Švice na področju v okolici Luzerna v Švici, in sicer v letih 1977–82 (Fereder s sod., 1986). Za nas je omenjeni poskus zelo pomemben, ker je predalpski svet izvajanja poskusa zelo podoben slovenski pokrajini. Preveriti so želeli sovjetsko metodo obrambe pred točo. Uporabili so enake rakete, radarje in metodologijo kot v Sovjetski zvezi. Vsi operaterji so se pred tem izšolali pri sovjetskih specialistih in za to dobili ustrezna potrdila. Sprva je bil poskus načrtovan kot petleten, da bi pridobili dovolj velik vzorec posipanih in neposipanih nevihtnih oblakov. Da bi vzorec povečali, so izvajanje podaljšali za eno leto. Točo pri tleh so merili s točemeri in radarji. Ali bodo potencialno nevarne oblake posipali ali ne, so določali na slepo vsak dan posebej. V času izvajanja poskusa so s slučajnim izbiranjem zbrali 140 primerov neposipanih in 113 primerov točenosnih oblakov.
Glavni rezultat je bil naslednji: posipanje oblakov po sovjetski metodi ni povzročilo statistično značilnega vpliva na kinetično energijo izpadle toče. Dodatne analize različnih količin, na primer števila zrn na kvadratni meter, so pokazale, da z 90 % statistično zanesljivostjo posipani oblaki dajejo med 30 % zmanjšanje in 75 % povečanje števila ledenih zrn.
Rezultati tega poskusa niso statistično potrdili, da je sovjetska metoda obrambe pred točo na tem predelu Švice tako uspešna, kot so trdili v ruskem Kavkazu.
Osnovni problem je v tem, ker dogajanja v oblaku, ne moremo natančno predvidevati. Posebej ne poznamo vertikalnih hitrosti. Konkurent zametka toče, ki deluje tako, da na ebe veže vodo se lahko torej ob neugodnem razpletu situacije dovolj dvigne in ohladi, kar pomeni seveda nastanek nove toče (kar sta oba poskusa dokazala).
Sicer je konsenz meteorološke stroke, da pt obramba ni dokazano učinkovita in da današnja tehnika (sploh glede na navedeno) ne omogoča učinkovite obrambe, predvsem zato, ker je dotok vlage v supercelični nevihti tolikšen, da ni mogoče preprečiti nastanka toče.
cr | Nov 4, 2009 | Reply
Kakšno razlago pa imajo Avstrijci, da so tako nori na protitočno obrambo?
Jin | Nov 4, 2009 | Reply
Nimajo je. Tako kot tudi mi ne.
Če nekaj počnejo Avstrijci še to ne pomeni, da je le to dobro. Argument iz avtoritete.
cr | Nov 4, 2009 | Reply
Gotovo. Vendar pa v Avstriji po večini vse deluje, pri nas pa po večini nič. To mi je kristalno jasno, vsakokrat ko se zapeljem malo čez mejo. Zato se ob slovenskih strokovnjakih le nasmehnem in jih ne poslušam.
No, neko razlago za hudiča pa res morajo met. meni se samo zdi, da ga ni novinarja, ki bi se peljal čez mejo in malo raziskoval.
Jin | Nov 8, 2009 | Reply
Protitočna obramba v Avstriji ne deluje nič boljše kot v Sloveniji in je na nivoju iniciative lokalne skupnosti ter privatnikov, podobno kot pri nas (nekja pa baje dsofinacirajo zavarovalnice, kar pa ima bolj reklamne PR namene kot kaj drugega), le da so uspeli prepričati nekaj županov in ministra (prejšnjega in zdajšnjega) da sofinancira to jalovo početje.
Kako pojasniti dejstvo, da so Avstrijci 16. junija imeli ravno takšno katastrofalno točo kot je bila pri nas?
Kako potem pojasnjuješ dejstvo, da je na posestvu UKC v Pivoli, ki je od letalskegacentra MAribor oddaljena le nekaj km zračne linije in ki je torej v samem centru tako imnenvanega branjenega območja, toča padala reci in piši 12 KRAT v letošnjem letu !!! Hkrati so Hrvati v Međimurju izstrelili več kot 100 raket pa tusi niso ušli katastrofalni toči.
In še nekaj: reagent ne razbbija toče, kot večina napačno misli ampak deluje kot konkurent zaledenitvenih jeder za vodo, kar pomeni, da to vodo veže nase in ta voda bi potem morala izpasti kot dež. Menda nižatudi tališče. Problem pa nastane ko piha neugoden vzgornik, zaledenitvena jedra se dvignejo, dodatno ohladijo in vsa ta dodatna voda izpade v obliki ledenih zrn (kar je tudi potrjeno z raziskavami, kot sem omenil že zgoraj)….Praktično pa nikoli ne vemo kakšne so dejansko razmere znotraj superceličnega nevihtnega oblaka in tako tudi ne moremo vedeti ali bomo točo preprečili ali jo bomo pospeševali.
Če bi kmetje sami morali financirati to početje bi zadeva propadla po prvi katatrofalni toči na branjenem območju.
cr | Nov 9, 2009 | Reply