Medtem, ko je ruski predsednik Dmitrij Medvedjev obsodil poskuse rehabilitacije sovjetskega diktatorja Stalina, pa se je v ozadju odvijala zanimiva medijska zgodba, ki veliko pove o naravi poročanja o Rusiji.

EUobserver je namreč Rio Novosti obtožil, da  se s  pomočjo PR podjetja pripravlja na poskus izboljšanja Stalinovega slovesa po svetu. Avtor članka, Andrew Rettman, pri tem ni postregel z nobenimi dokazi, ampak z neimenovanim virom, kar je vedno zelo sumljivo. No, pri RIA Novosti so se zganili in glavna urednica Svetlana Mironjuk je odgovorila s komentarjem na spletni strani  Gazeta.ru. Z zapisom je reagirala na, kakor je to označila, vihar v skodelici čaja in na neprofesionalnosti in senzacionalizem avtorja. A tukaj se skriva ena bolj pomembna zgodba.

Vsi vemo, da mediji znajo napihovati sicer drugorazredne teme, da bi si pridobili pozornost. To ni nič novega. Nič novega pa tudi ni, da se to zelo rado počne, kadar je v igri Rusija. Kakor je zapisala Mironjukova, bi bilo čisto nekaj drugega, če bi kdo pisal o nemških medijih, ki da hočejo popraviti sloves Hitlerja. Nihče temu ne bi verjel, a za Ruse kakor da velja neka druga zgodba, kakor da so bolj podvrženi čaščenju svojih preteklih zločinskih voditeljev. Pri tem seveda nihče ni vprašal novinarjev na RIA Novosti, kakšno je v resnici njihovo mnenje. Zgodbo je bilo treba napisati in bila je napisana, dejstva gor ali dol.

Putinovo obdobje je res prineslo več poudarka na pozitivnih straneh sovjetskega režima, na Stalinovi zmagi v veliki vojni, na vztrajanju pri ruskih razlagah, kako in zakaj je prišlo do vojne in kakšna je bila vloga SZ v njej. Posledica le tega je bila, da je več Rusov pozabilo na vse negativno in raje slavilo pozitivno v Stalinovem obdobju. Vendar pa moramo biti previdni pri označevanju celotne ruske družbe za po duši še vedno stalinistično. Preveč je namreč bilo žrtev velikega terorja, holodomorja (v Ukrajini), preganjanja, celo napačnih odločitev režima, da ne bi bilo ogromno potomcev žrtev, ki se zavedajo vse grozljive razsežnosti zločinov.  Obdobje predsednika Medvedjeva očitno pomeni poskus izobraževanja tudi na tem področju.

A nazaj k zahodnem pogledu na Rusijo. Prav ima Svetlana Mironjukova, ko piše:

Res je, da smo v Rusiji storili veliko napak in lahko za takšen pogled na našo državo krivimo le sebe. Nismo storili dovolj, da bi drugim pomagali bolje razumeti Rusijo: ampak potem, malo jih v resnici hoče razumeti in to je največji problem.  To bi morali poskusiti spremeniti, namesto da se počutimo užaljene.

Spremeniti ta negativen odnos, to nezmožnost in nepripravljenost, da bi v resnici razumeli Rusijo, dejanja njenih voditeljev in prebivalcev, vso kompleksnost zgodovine in tudi odnosov v tem zgodnjem enaindvajsetem stoletju, to se zdi misija nemogoče. Preveč so stereotipi že vsajeni v srca večine Evropejcev, Američanov, da ne bi delovali.   Po drugi strani seveda Rusom ne preostane nič drugega, kot da se soočijo s tem ogromnim problemom, saj bodo sicer vedno znova naleteli na zaprta vrata, ko bodo na primer hoteli investirati v kakšni zahodni državi (primer Opel) in na nerazumevanje, kadar bodo branili svoje interese (primer ukrajinskega neplačevanja plina).