Sovraštvo do Rusije, sploh pa vsega, kar bi jo utegnilo narediti večjo, močnejšo in s tem nevarnejšo zahodnim interesom, je splošno razširjeno med mnogimi komentatorji zahodnih medijev. Tudi pri nas je ta bolezen močno prisotna in prihaja v obliki pripovedovanja zgodb o strahovito zaostali, strašni Rusiji, kjer se nikoli ne zgodi nič pozitivnega, kjer je prebivalstvo obsojeno na skrajno bedo, kjer zločinske kriminalne elite vladajo državi in ogrožajo celo soseščino, kjer je bilo že pod komunizmom vse tik pred propadom, zdaj pa je le še huje.

Dokončni propad Rusije je tako vedno pred vrati, a se začuda nikoli ne zgodi!

Gotovo je res, da v današnji Rusiji marsikaj ne deluje, a prikazovati samo eno stran kaže na cilj to državo čim bolj ponižati. Težko, da gre pri večini za načrtno delovanje, prej za globoko ukoreninjene stereotipe ali pa sovraštvo do države in kulture, ki so jo komentatorji nekoč imeli radi, a jih je odbila drugačna realnost ljubljene države, ko so se enkrat soočili z njo in z njenimi prebivalci.

Eden takšnih je pri nas Branko Soban. Pred časom se je tako pustil gostiti Ukrajincem in v eni izmed Sobotnih prilog Dela toliko da ni prepisoval izjave njihovih predstavnikov za stike z javnostmi. Seveda so vseh zapletov med državama bili krivi tisti hudobni Rusi v Kremlju, ki pa jim ni dal veliko možnosti, da bi predstavili svojo plat medalje. V taistem članku je napovedoval neuspeh dvema novima ruskima plinskima žilama v Evropo, Severnemu in Južnemu toku, pa glej zlomka, kako se je to zdaj obrnilo.

V intervjuju v Sobotni prilogi z dne 7. novembra, s Heidi Tagliavini, naslovljenem Kavkaški speči vulkan in zamrznjeni spomini, tako vpraša:

Leta 1999 so se v Kremlju zgodile velike politične spremembe. Začela se je druga čečenska vojna. Morda iz maščevanja za ruski poraz v prvi vojni leta 1996?

Nepoučeni bralec bi si glede na to vprašanje lahko mislil, da so ruske čete nad uboge Čečene udarile brez vsakega pravega razloga, samo da bi izvedle brutalno maščevanje in zadovoljile krvoločnost kremeljskih vladarjev. Toda pred obračunom je prišel napad taistih ubogih Čečenev na sosednji Dagestan, pa tudi brutalno podstavljanje eksploziva v stanovanjske bloke, pri čemer je bilo ubitih na stotine ljudi. Na žalost nekateri norci še vedno verjamejo, da je to bilo delo ruskih obveščevalnih služb. Ampak tukaj gre ali za izrazito neizobražene ljudi, ali pa za takšne, ki verjamejo tudi v to, da je Litvinenka, nekdanjega ruskega agenta z veliko domišljije, ubil sam Putin. Glede na količino protiruske propagande, to niti ni tako zelo nepričakovano.

Torej, v tej zgodbi ena stran ni povsem nedolžna, druga pa ni popolnoma zločinska, pač pa gre za zelo zapleteno regijo, v kateri je bolj malo dobrih fantov. Sicer pa, katera normalna država ne bi odgovorila na terorizem in na odprto agresijo na svoje ozemlje? Bi mar naj velika Rusija bežala pred nekaj bradatimi teroristi? Le kaj bi to rešilo?

Na zadnji strani Sobotne priloge Dela, v komentarju pod naslovom Kolaboracija v genih, Soban nadalje piše:

Rusija je nad nesrečno Čečenijo prvič krenila leta 1994. In doživela boleč poraz. Zato je v drugem naletu, ki se je začel pred desetimi leti, dokončala tisto, kar ji ni uspelo v prvem.

In potem razpreda o tem, kako Rusija v resnici ni zmagala v drugi čečenski vojni, kako vsi njeni vojaški uspehi v Gruziji samo kažejo na njeno nemoč in tako dalje. Oprostite, to so bedarije. Za Američane v Iraku lahko trdimo, da so doživeli poraz. Navsezadnje je v Bagdadu na oblasti šiitska vlada, ki je mnogo bolj samostojna, kot bi si to želeli, v ta projekt pa so vložili absolutno preveč denarja. Ni bilo vredno za nekaj malega vpliva.

Po drugi strani je Kremlju v Čečeniji uspelo na oblast postaviti človeka, ki ga vsaj delno nadzorujejo, sploh pa nima kam iti in je odvisen od njih. Vojna je končana, vse kar ostaja je pričakovano nasilje upornikov, ki se nočejo vdati v poraz. A tega nasilja ni toliko, da bi lahko govorili o kakšnem ogromnem neuspehu. Kremelj drži Čečenijo v svojih rokah in za to plačuje nizko ceno tako v človeških žrtvah, kot v denarju, ki ga za to porabi.

Rusija ni nič posebnega. Le še ena država na tem planetu, četudi malo močnejša kot nekatere druge. A pri poročanju bi jo bilo potrebno obravnavati tako kot vse druge, kar pa na žalost ni tako. Namesto, da bi se uravnoteženo predstavljalo vse pozitivno in vse negativno, se s prstom kaže le na slabo in bedno. Skoraj tako kot proti ZDA, ki so jih nekateri že zdavnaj med množicami uspeli prikazati za državo bebcev in zaostalih bedakov, v katerih nič ne deluje, a so vseeno na nek zagoneten način največja sila na planetu.