‘Če mednarodne sile odidejo, lahko izberete čas - pet minut, 24 ur ali sedem dni - toda uporniške sile bodo preplavile tiste, ki so se pripravljeni upreti, in spet bomo na točki nič,’ tako britanski zunanji minister Milliband. Umik iz Afganistana ni opcija, vojna v nedogled očitno je.

Uradni cilji vojne postajajo vedno bolj nejasni. Demokracija je vedno manj med njimi, saj tudi v zahodnih prestolnicah kritizirajo predsednika Hamida Karzaja, ki je zmagal na volitvah polnih nepravilnosti. Ker ni drugega zaveznika, bodo kmalu utihnili, ali pa bodo vse skupaj le zlorabili za prelaganje krivde s svoje neuspešne strategije boja proti upornikom, na  nepriljubljenega zaveznika v Kabulu. Ena izmed tem, ki še ostajajo, so pravice žensk in prav z njimi se da mobilizirati vsaj del zahodnih, feminističnih skupin in se tako pretvarjati, da ima vojna še vedno legitimnost med bolj ‘razumnimi’  deli prebivalstva. Razumnimi zato, ker gre argument v tej smeri, da bi umik pomenil pokol tistih, ki bi ostali zadaj, saj da brez tujih sil, nihče v Afganistanu ne more zaustaviti upornikov.

Medtem ko se ameriški predsednik Barack Obama odloča, koliko dodatnih vojakov bo poslal v državo in je mnogim voditeljem držav članic zveze NATO slabo že ob misli na to, s kakšnimi pritiski po povečevanju svojega deleža v vojni z ameriške strani, se bodo morali soočiti, pa nasprotovanje vojni narašča. Med nasprotniki je tudi afganistanska feministka, aktivistka in političarka Malalai Joya, ki se te dni mudi v Kanadi, eni izmed najtrdnejših ameriških zaveznic v vojni in zahteva umik tujih sil iz države.

Enaintridesetletna političarka je bila kot najmlajša ženska  izvoljena v afganistanski parlament, od koder so jo izgnali zaradi njenega kritiziranja oblasti. Njeni nasprotniki so jo začeli obkladati s prostitutko, nevernico, izdajalko,  komunistko, zdaj se nikamor ne more podati brez telesnih stražarjev, saj so jo že štirikrat poskušali ubiti. Tudi sama ne varčuje z besedami in svoje nasprotnike  imenuje za gospodarje vojne, morilce, kriminalce in preprodajalce mamil. Tako tudi naslov njene knjige, Ženska med gospodarji vojne, zveni ustrezno glede na razmere, v katerih se je znašla. Knjigo je napisala skupaj s kanadskim aktivistom, Derrickom O’Keefeom.

‘Ameriška in kanadska vlada so samo vojni zločinci,’ je povedala v Kanadi, kjer ni samo prodajala svoje knjige, ampak je veliko govorila na univerzah in cerkvenih srečanjih, povsod tam, kjer so hoteli slišati njeno protivojno mnenje. Kanada je v vojni izgubila 133 vojakov.

Vaša vlada laže, da je v Afganistan prinesla demokracijo in ženske pravice. ZDA in njihovi zavezniki so nas potisnili iz ponve v ogenj.

Demokracija nikoli ne pride z okupacijo. Ne moreš je dati s kasetnimi bombami.

Osem let so zasledovali napačno strategijo in iz demokracije naredili farso. Ta vojna proti terorizmu je farsa, je vojni zločin. Mojo državo so uničili pod zastavo človekovih pravic.

Malalai Joya tako zahteva umik tujih sil iz Afganistana, pri tem pa se zaveda, da bo po umiku zelo težko premagati Talibane. Iz njene perspektive, so razmere nevzdržne in sprememba bi bila dobrodošla. Konec nočnih racij, bombardiranj, v katerih je ubitih na desetine civilistov, konec podpore pokvarjenemu režimu v Kabulu. Afganistanci, da se morajo ob prisotnosti tujih sil boriti na dveh frontah, medtem ko bi se po umiku lahko samo na eni, proti ekstremistom, gospodarjem vojne in pokvarjenim politikom. Pri tem,  da se vedno bolj zavedajo pomena demokracije in človekovih pravic.

Njeno mnenje seveda ni mnenje vseh žensk Afganistana. Tiste, ki sploh imajo pravico spregovoriti, so lahko tako zagovornice umika, kot podpornice nadaljevanja tuje prisotnosti. Afganistanska feministka Sima Samar, predsednica neodvisne komisije za človekove pravice,  poziva:

Dokončajte to, kar ste začeli. Ne samo zaradi varovanja Afganistancev, ali varovanja Kanadčanov. Zaradi varovanja človeštva. To je človeška odgovornost. Takšni vrsti odgovornosti ni mogoče ubežati.

Pravice žensk so postale tema, na kateri se krešejo mnenja v večji debati, ali v Afganistanu ostati, ali se umakniti.  Novi stari afganistanski predsednik je v govoru obljubil, da se bo njegova država v petih letih sposobna braniti sama. Kako in če bo to dosegel, sta odprti vprašanji, glede na obljube ameriškega predsednika, pa ni videti, da bi do popolnega umika s te ‘centralne fronte proti terorizmu’ prišlo kmalu. Tako ženske pravice postajajo le sredstvo prepričevanja domače javnosti, da bi umik imel katastrofalne posledice za neštete ženske, ki bi jih Talibani zatirali in ubijali. Nihče pa ne pove, da je po osmih letih tuje prisotnosti v državi težko zaupati obljubam o končni zmagi. Od začetka vojne leta 2001 je namreč šlo samo navzdol. Kot je o namenih ameriškega predsednika, da pošlje dodatne sile, dejala Malalai Joya:

Samo še več nesreče in krvi bo.