Osnove ruske strategije v Evropi so v glavnem jasne. Preko dveh plinovodov, Severnega in Južnega toka, še okrepiti sodelovanje na področju energentov in nase vezati dve ključni državi, Italijo na jugu in Nemčijo na severu, s tem pa omejiti moč vzhodne Evrope, ki je tradicionalno rusofobna. Predvsem Poljska in baltske republike, medtem ko so problemi s transportom plina preko Ukrajine večinoma plod slabih gospodarskih razmer. Vse skupaj zapletata še nacionalistični predsednik Viktor Juščenko in Julija Timošenko, ki preko pogajanj z Moskvo (tokrat uspešnih) gradi svojo politično podobo in krči maneverski prostor svojim političnim konkurentom.

Rusija za varnost na zahodnih mejah nujno potrebuje Nemčijo, saj je vsakršna strategija ustvarjanja protiruske fronte v vzhodni Evropi, brez nje izredno težka. Povrhu Rusija potrebuje tudi gospodarsko sodelovanje in napredno tehnologijo, kar se je dobro videlo v primeru nemškega proizvajalca avtomobilov Opel. Gre za dvostranske koristi, ki gredo zelo v nos tako Američanom, kot državam vzhodne Evrope, zato tudi odločitev General Motorsa, da torpedira posel, ki bi rusko banko Sberbank pripeljal do lastništva v Oplu. To je sicer zelo razjezilo nemško vlado in ji dalo vedeti, da v ZDA nima ravno največjega prijatelja.

Francija je naslednja na seznamu ruskih tarč, ko gre za sklepanje donosnih poslov in gradnjo diplomatskih mostov. Ruski predsednik vlade Vladimir Putin se mudi pri francoskem predsedniku Sarkoziju. Na meniju je francosko vlaganje v Južni tok, hkrati si Rusi želijo tudi vlaganje v njihovo zastarelo avtomobilsko industrijo. Renault že ima 25% v Avtovazu, Putin pa želi še dodatna sredstva, kar bo sicer ob svetovni gospodarski krizi precej težko. Zelo pomembna je tudi prodaja nosilke helikopterjev Mistral. V tem primeru gre za največji ruski nakup orožja v članici NATO pakta doslej in za jasen signal Pariza, da je za dobro sodelovanje z Rusijo pripravljen storiti marsikaj, tudi če to ni po volji številnim zaveznikom, predvsem Američanom.

Ruska zunanjepolitična strategija v Evropi je pridobivati gospodarske partnerje, kjerkoli možno. S tem ne prihaja samo denar, ampak tudi varnost in onemogočanje ameriških načrtov obkolitve preko držav, kot so Gruzija, Ukrajina, Poljska in baltske republike. Dejansko prihaja do nove delitve Evrope, pri čemer so nekatere stare članice EU, razen Velike Britanije, bolj dovzetne za sodelovanje z Rusijo. Pa še v primeru Velike Britanije gre za dvoličnost, saj je med državama kar nekaj trgovine in investicij. Za Kremelj je prišlo spoznanje, da je doba vojaške prevlade dokončno mimo in da je interese mnogo bolje mogoče varovati preko dobrih gospodarskih vezi.