Zlata doba krščanstva, ki je nikoli ni bilo
By Jin on Dec 5, 2009 in Razmišljanja, Versko
V četrtek sem se peljal v Maribor na večerjo, bilo je okoli pol sedmih, in preklopil sem radio na Ognjišče. Gospod Ocvirk je ravno razlagal o problemu vrednot v zahodnem svetu, o materializmu, o pomanjkanju vere, pač o stvareh, ki jih pričakujete, da jih boste slišali od vernega človeka, pa četudi ni kristjan. Naj mi bo oproščeno, da ne poznam naslova oddaje, ker zdaj že zelo dolgo nisem poslušal Radia Ognjišče, le zdi se mi, da je pred leti na sporedu ob takem času bila oddaja z naslovom Spoznanje več, predsodek manj ali nekaj takšnega. To je bilo tedaj, ko se je RKC v Sloveniji še zdela pomembna, tudi politično.
Z marsičem, kar je bilo izrečeno v oddaji se strinjam, ampak pisati o stvareh, o katerih se strinjamo je tako ali tako nezanimivo. Zato o nečem, kar me je zmotilo. To je zatiranje delavstva, navadnih ljudi, brezobzirna sebičnost, ki nam vsem vlada, ko so ljudje za lasten uspeh pripravljeni pohoditi vse druge in jim ni mar trpljenje velikega dela človeštva, niti če mnogi umirajo od lakote ali pomanjkanja zdravil.
Nikakor se ne morem strinjati, da je družba, v kateri živimo, kaj slabša od družb preteklosti. Da so zadnje štiri generacije povsem zmaterializirale svet in je ta zavoljo tega le prazna lupina pohlepa, znotraj pa je en veliki nič brezverstva, nemorale, ničevosti. Kajti, čeprav dandanes veliko poslušamo o izkoriščanju trgovcev, delavcev v tovarnah in na cestah, malih kmetov in tako dalje, celih slojev ljudi, ki jim v kapitalističnem sistemu ni uspelo doseči svojih sanj, samih po sebi produkt sistema ustvarjanja želja, nikoli toliko ljudem ni šlo tako dobro, vsaj materialno, kot jim gre zdaj. Stvari se seveda da še izboljšati.
In tukaj nastopi težava. Sebičnost. Res je, kapitalistični sistem je zgrajen na sebičnosti, potem pa popravljen z zakoni, z delovanjem države, ampak prav ta sistem je zaslužen za hiter razvoj. Če bi kaj drugega delovalo bolje, ne vemo, saj imamo samo eno manj kot stoletje dolgo izkušnjo s stalinističnim komunizmom, ki se je na koncu sesul sam od sebe. Sebičnost torej ni tako slaba in na koncu bolj koristi večini, kot vse leporečje o starih vrednotah skupaj.
In kakšni so bili tisti stari dnevi, ko je recimo RKC imela ogromno moči in se njenih zahtev in nasvetov ni dalo kar tako odpraviti z zamahom roke? Da, bili so kruti časi strašnega izkoriščanja, ko je večina prebivalstva živela brez pravic, prepuščena na milost in nemilost mogočnežem. Tedaj ni bilo govora o sindikatih, o združenjih za boj za pravice tlačanov. Ljudje so trpeli, svet je bil grd, pa čeprav je bilo na ustnicah ljudi mnogo več besed o veri v Boga in njegovo milost, čeprav so ljudje mnogo bolje kot dandanes poznali sicer pozitivne nauke krščanske vere, o nesebičnosti, velikodušnosti, ponižnosti, ljubezni celo do sovražnikov. Tiste, ki so se uprli, je po večini doletela kruta smrt. Hlapec pač naj molči in trpi. Je to svet, ki bi ga naj kovali v zvezde?
Ne moremo drugače, kot naprej. Preteklost nas uči o napakah, ki jih ne smemo ponoviti in nam po drugi strani ponuja le malo delujočih rešitev. Krščanske vrednote so same po sebi večinoma dobre in jih gre upoštevati in promovirati. Ozirati se nazaj in sanjati o nekem zlatem obdobju, krščanskem ali ne, je po drugi strani neumno in nesmiselno. V nič dajati napredek preteklega stoeltja ali dveh, prav tako. Mižati pred napakami sveta, ki nas obkroža, seveda tudi.
Žižek je v enem intervjuju izjavil, da smo se včasih borili za komunizem s človeškim obrazom, danes pa se borimo za kapitalizem s človeškim obrazom. Ampak vseeno se mi zdi, da smo po revoluciji izvedli več in večje premike naprej kot zdaj, ker je šlo za, recimo, eno veliko futuristično herezijo, danes pa se vračamo v te zlate dobe, oziroma v najboljšem primeru poskušamo priti na neko stopnjo razvitih držav pred nekaj desetletji ter se prepričujemo, da smo petdeset let živeli v srednjem veku in da zato rabimo neke kurčeve začetniške tečaje ali pa da se moramo rezati z lustracijami in privatizacijami kot neka depresivna najstnica.
Kozmonavt | Dec 5, 2009 | Reply
No, RKC nasprotuje tako kapitalizmu, kot komunizmu, vendar pa nima več nekega svojega programa, kot ga je pred vojno iznašla v podpori korporativizmu. Po vojni to seveda ni bilo več nekaj, na kar bi lahko bili ponosni, saj je bil fašizem poražen.
Komunizem sovražijo seveda zaradi brezverstva, verjetno pa predvsem zato, ker Cerkvi kot taki ni pustil ene izmed vodilnih vlog v družbi. Če jim bi to priznal, bi morebiti bilo vse povsem drugače. Torej, po mojem mnenju problemi s človekovimi pravicami v stalinizmih vzhoda nikoli niso bili poglavitni problem za RKC, saj se je vsa ta vera v človekove pravice povsod začela počasi širiti in se je v polnosti razvila šele nedavno.
Jaz osebno obdobja komunizma ne jemljem za zlato dobo, sem pa prepričan, da je za en sloj ljudi predstavljala mnogo lepše obdobje, kot zdaj kapitalistična obnovitev. To pa zato, ker isto kot Ocvirk verjamem, da je materializem popolnoma podivjal in da bi lahko vsi skupaj živeli v drugačni, bolj ponižni družbi. Celo to verjamem, da so komunistični sistemi vzhoda uresničili sanje delavskega razreda po preskrbljenosti z materialnimi dobrinami, ampak da jih je potem vseeno zaslepila močna luč zahodnega potrošništva, ki je zdaj že skoraj blazno. Poglavitni problem komunizma je z moje strani nesvoboda.
Čeprav seveda tudi v kapitalizmu živimo v zlati kletki.
Vsi skupaj bi se morali ustaviti in premisliti, ali hočemo še naprej tako drveti naprej in imeti vedno več, ali bo počasi prišla sprememba iz ’sem, to kar imam’ na ’sem, to kar delam’ ali ’sem, to kar verujem’. Jaz veliko upanja nimam.
Moti me pa vedno, ko se pojavijo ljudje, in v preteklosti iščejo zlate dobe, ki jih nikoli ni bilo. Do zdaj je napredek še vedno šel naprej. Upam, da bo kmalu prišlo še boljše obdobje, ko bo kapitalistični sistem v toliko popravljen, da bodo njegove najgrše strani izbrisane. Seveda pa bi si želel povsem novega, pravičnega in produktivnega sistema, vendar pa do zdaj še nisem videl programa zanj.
jin | Dec 6, 2009 | Reply