Veste, da so sublimna sporočila, ki vas nagovarjajo k satanizmu, povsod? Ne? Gotovo, razumni ljudje v takšne stvari večinoma ne verjamejo,  a med nami so nekateri, ki so v to še kako prepričani. K sreči se  njihovi pogledi na svet pri nas v Sloveniji še niso tako zelo razpasli, da bi jim večina prisluhnila, ali o tem razpravljala. Na žalost se je bati, da se to spremeni.

Zakaj pišem o tem? Zato, ker nekateri povsod vidijo zarote. Da, tudi v navadni otroški reviji vam lahko najdejo dokaze za manipuliranje vaših otrok. Kot na primer gospod Jože Bartolj na svojem blogu:

Takoj me je popadla sveta jeza, ko sem zagledal tole »novo« podobo družine. Včasih je medved z medvedko dobil malega medota. In to je bila družina. Danes v času preigravanja takih in drugačnih redefinicij družine, pa je družina taka, da ima lahko medved s kravo tudi zajčka in veveričko… Človek kar težko verjame na kaj bi radi navadili naše otroke. Kako bi radi spremenili znane vzorce. Temu se reče prikrito agitiranje. Mislim, da so urednice Cicidoja prav dobro vedele za kaj gre.

Ta paranoja čudovito spada v okvir razprave o novem družinskem zakonu in v okvir večjega boja za pravice istospolno usmerjenih. Če hočete, spada tudi v okvir boja med zagovorniki tradicionalne, krščanske družbe, kar pri nas že več kot sto let zagovarja krščanska desnica in med zagovorniki napredne levice, ki jo najdemo v raznih liberalnih in socialističnih strankah.

Če se gospod Bartolj boji, kaj bodo prinesle spremembe pri tem, kako gledamo na družino, gospod Mitja Blažič verjame, da ‘čez 10 let posvojitev v istospolno družino ne bo več nič posebnega.’ Pri tem se mu z upanjem približujejo mnogi, a verjetno le ne večina prebivalcev Slovenije. Verjetno, in tukaj se seveda lahko motim, niti  urednice Cicidoja niti ilustrator Zvonko Čoh, ki so za naslovnico izbrali ilustracijo, ki gospodu Bartolju ni po volji in ga je celo pripravila do svete jeze. Verjetno je vse skupaj s tematiko obrambe tradicionalne družine in boja za pravice istospolno usmerjenih povsem nepovezano in gre le za poizkus otrokom pričarati božično veselje. Razen seveda, če verjamemo v obsežno zaroto.

Kar me nikakor ne veseli, je to, da se v slovenski prostor prenaša izredno negativni krščanski ekstremizem, ki ga najdemo v številnih ameriških cerkvah. Tam se najde vse od svaril pred sublimnimi sporočili v popularni glasbi pa tudi do opozarjanja pred veliko močjo gejevskih aktivistov, ki da hočejo  povsem spremeniti tradicionalno podobo ameriške družine (ki očitno ne vključuje enostarševskih družin, pa tistih povsem nefunkcionalnih, ampak samo tiste z očetom, mamo in tremi otroci) in povsem zmanipulirati normalne otroke iz normalnih družin, da bi potem na nek sprevržen način postali homoseksualci. Če gremo naprej po tej poti, kmalu pridemo do socialističnega pekla, kjer ni več družin, vsak seksa z vsakim, otroci pa so državna last, ampak to je potem že tako neverjetno, da o tem nima smisla razpravljati.

Razpravo o pravicah homoseksualcev in o definiciji družine moramo obdržati na neki razumni ravni. Nasprotja vsekakor so, o tem ni dvoma, a že v najmanjših malenkostih videti grozečo roko nasprotnika, ki hoče porušiti vse, za kar se zavzemaš, ni najbolj pametno. Tudi so mimo vsa opozorila o ‘pogubi vseh moralnih vrednot, kar jih je imel civiliziran svet’, kakor se je izrazil eden izmed komentatorjev na RTV Slo. Česar se moramo bati bolj, je porast ekstremizma, krščanskega ali kakšnega drugega. Ekstremizma, ki povsod vidi zaroto in poziva k aktivnemu boju za svoj prav.