Politična desnica nasprotuje gradnji minaretov, bi ženskam prepovedala, da pokrite sedijo v šolah, omejila imigracijo, pred muslimane pa postavila jasno odločitev: naučite se jezika, prilagodite se okolici, ali pa nas zapustite. Politična levica bi se šla multikulturalizem, dovolila gradnjo verskih objektov vsaki veroizpovedi, muslimanom seveda tudi, imigracije ne bi nikoli omejila, ljudi pa še manj pošiljala nazaj. Politična desnica bi zaostrovala odnose, politična levica bi se šla dialog. Politična desnica se ne bi odrekla žaljenju pod pretvezo svobode govora, politična levica bi raje utihnila, kot ujezila muslimane, medtem ko v primeru kristjanov česa podobnega ne bi nikoli storila. Tako se vsaj zdi glede na reakcije, ki smo jih bili deležni do zdaj, bodisi v primeru švicarskega ne minaretom, bodisi česa drugega v zvezi z muslimanskim vprašanjem v Evropi.

Zakaj je temu tako? Logično namreč ni, saj se je prav politična levica, liberalci in socialni demokrati, zavzemala za ločitev države in cerkva. To na primeru krščanstva počne še danes.  Tudi se je vedno zavzemala za bolj napredne politike, kar lahko dobro vidimo v primeru novega družinskega zakona, boja za pravice homoseksualcev, ohranjanja pravice žensk do splava, vztrajanja pri svobodi govora. Vse to se namreč ne sklada s tem, kar predstavljajo radikalne muslimanske skupine v Evropi. Če hočete, ti ljudje so na ravni katoliške cerkve v devetnajstem stoletju, verjamejo v svojo večvrednost, medtem ko drugim odrekajo pravice in nevernike pogosto označujejo za manj kot ljudi. Verjamejo, da je lahko spodobna družba le takšna, ki se prilagodi njihovi religiji, nikakor pa takšna, da verjame in brani človekove pravice. Za njih so človekove pravice izmislek bolnega zahodnega duha, edina svoboda, ki jo človek ima, je izbrati Boga in to njihovega.

Mogoče  ima odgovor Ayaan Hirsi Ali, ko nam podaja dva pogleda na simbole, v tem primeru minarete. Prvega ima  delavski razred, ki ne nasprotuje muslimanom kot državljanom, ampak njihovim verskim praksam, od pokrivanja žensk, ubojev iz časti, odnosa ‘mi proti njim’. Drugi pogled verjame v pragmatizem, v asimilacijo skozi dialog, v počasno odmiranje radikalizma znotraj muslimanske skupnosti. Na tem mestu  Ayaan Hirsi Ali zapiše nekaj, kar mi pogosto hodi po mislih in v čemer vidim problem evropske levice:

By contrast, those who reject the ideas and practices of political Islam are in touch with Muslims on a local level. They have been asked to accept Muslim immigrants as neighbors, classmates, colleagues – they are what Americans would refer to as Main Street. Here is the great paradox of today’s Europe: that the working class, who voted for generations for the left, now find themselves voting for right-wing parties because they feel that the social democratic parties are out of touch.

S tem, ko se levica v odnosu do muslimanov odreka svojim temeljem, izgublja podporo. Še več, vsakogar, ki ima bolj ostra stališča, rado doleti oznaka navadnega fašizma. Nekaj, s čimer se nikakor ne morem strinjati.

Že v primeru karikatur preroka Mohameda v nekem zakotnem danskem časopisu se je pokazala ta delitev in dejstvo, da je med levičarji zelo malo tistih, ali pa so premalo glasni, ki bi se postavili za svobodo govora, ko gre za odnos do muslimanov. Že tedaj mi je postalo jasno, da gre predvsem za refleks proti desnici, krščanstvu, saj se muslimane smatra za nasprotnike kristjanov in s tem kot sovražnika mojega sovražnika za zaveznika. Ljudje, ki bi podirali cerkve, češ da so simbol krščanske prevlade, ne bi niti pisnili ob velikokrat osupljivih zahtevah radikalnih muslimanov.

Nisem nekdo, ki bi verjel, da je sovražnik mojega sovražnika že avtomatsko moj prijatelj. Ne, verjamem, da je krščanstvo za liberalne vrednote zahoda mnogo manj nevarno kot islam in da je nenehnega sramotenja krščanstva bilo že dovolj. Državo je res treba ločiti od cerkve, res je religijo  treba izgnati iz šol, liberalne vrednote postaviti nad vse, a to ne pomeni, da je zaničevanje krščanstva, razen  bolj ekstremnih oblik,  na mestu, saj le to vsebuje veliko vrednot, ki so nam lahko v pomoč pri premagovanju problemov kapitalizma.  Zato verjamem, da ni nič narobe, če socialist ali liberalec v Evropi verjame v Boga. Narobe je, če mnenje svojega duhovnika postavlja nad vrednote sekularne Evrope. Nič pa ni tudi narobe, če se z vso ostrino upre širjenju radikalnih muslimanskih skupin, če zahteva, da se tudi vsi prišleki prilagodijo večini in sprejmejo vrednote, za katere se sam bori in da jih, če tega niso pripravljeni storiti in verjamejo v svojo večvrednost, opozori, da lahko vedno zapustijo državo, v katero so se naselili.

In to je tudi nekaj, kar verjame večina delavskega razreda (v tem primeru zelo raztegljiva kategorija, ki sem si jo izposodil kar od Ayaan Hirsi Ali), tisti ljudje, ki bi jih naj zastopali socialisti, če jih liberalci seveda ne. Socialistične, socialdemokratske stranke bi se morale zavesti svojih temeljev in spremeniti odnos do tega vprašanja, s tem pa spodnesti politično desnico, ki si na lahko pridobiva množično podporo. Pri tem odnos tujine ne bi smel biti vprašanje, še manj strah pred reakcijo držav z večinsko muslimanskim prebivalstvom. Če nas je strah in zavoljo tega strahu delujemo v smeri popuščanja, to že kaže na to, da je nekaj hudo narobe.

Levica ima seveda podoben problem še na številnih drugih vprašanjih. To nam med drugim kaže tudi primer republikanske stranke v ZDA, ki preko neke (primitivne) Sarah Palin išče stika s povprečnim Janezom in svojo podporo gradi na nasprotju svetovljanskim elitam, ki jih obtožuje izgube stika s pravo Ameriko in prodaje le te tujim vplivom in vrednotam. Tako je pogosto tudi pri nas v Evropi. Liberalne stranke so že od nekdaj bile bolj stranke elit, na žalost to vedno bolj postajajo tudi socialistične in socialdemokratske stranke, ki se gredo kakšno Blairovo tretjo pot, zagovarjajo napredne politike (razen, če se pri tem morajo soočiti z muslimani), iz dneva v dan pa izdajajo nižje sloje in jih podobno kot desnica posiljujejo z liberalizacijo, krčenjem države, s  tem, čemur pravimo neoliberalizem. Mogoče bo to preobrnila šele trenutna gospodarska kriza, vendar stavit ne bi šel.

Če bo šlo tako naprej, bo levica začela močno izgubljati. Že zdaj je Evropa naravnana bolj na desno. Tole pišem le zato, da pokažem, da se nekateri imamo za socialiste, vendar za drugačne vrste, takšne, ki niso pripravljeni popuščati širjenju radikalizma, bodisi iz krščanskih, bodisi iz muslimanskih vrst. Verjamem v našo Evropo, v večvrednost vrednot iz katerih se mnogi norčujejo in jih ponižujejo, pri tem pa na ravno obupne načine silijo prav v to Evropo, ker dobro vedo, da njihove nazadnjaške vrednote povzročajo opustošenje v deželah, iz katerih bežijo. Ne podpiram vojn v Iraku in Afganistanu, vztrajam pa pri obrambi doma, obrambi načina življenja, ki smo se ga navadili in ga mnogi zelo cenimo. Vraga, če hočem reči, da je prerok Mohamed bil pedofil, mi to mora biti omogočeno, tako kot  je drugim omogočeno, da Mariji v naročje podtaknejo podgano. Ni ravno lepo, ni kulturno, a svobode izražanja ne moremo omejevati, kadar nam ta ne ustreza, razen če ne gre za pozivanje k nasilju.