Kot je pokazala še ena anketa javnega mnenja, tale od Slovenskega utripa, se SD kljub vsem gospodarskim težavam v državi, kljub nekaterim spodrsljajem predsednika vlade, kljub spodrsljajem drugih članov koalicije, kljub napetostim v državi, ki se vsake toliko prelijejo v upore delavcev, drži na vrhu, Janez Janša in njegova SDS pa nikakor ne moreta ustvariti dovolj velike prednosti, da bi si prejšnji predsednik vlade lahko bil gotov v zmago na naslednjih parlamentarnih volitvah. Ne, prej se zdi, da zelo dobro kaže Borutu Pahorju in njegovi SD.

V SDS očitno mislijo, da jim bo zmago prinesel agresiven odnos so vlade, da bodo kot napadalna opozicija lahko zlomili tako podporo vladi, kot podporo strankam vladajoče koalicije in povrhu zlomili še vodilne člane teh strank. Gotovo, podpora vsem tem je že majhna, a volitve lahko zmagaš samo tako, da hkrati okrepiš podporo svoji stranki. To se za zdaj še ni zgodilo.

Eden izmed problemov je gotovo nerazumevanje slovenske realnosti. Vsi vemo, tudi če se s takšnimi pogledi na zgodovino ne strinjamo radi, da večina slovenskega prebivalstva še vedno nostalgično gleda na komunistično preteklost. V življenjih mnogih je Tito še vedno oseba vredna spoštovanja, kar smo sicer na komičen način lahko videli uprizorjeno v filmu Trst je naš, mnogi, ki zdaj trpijo zaradi gospodarske krize, menijo, da je bilo v prejšnjem režimu življenje pač boljše. Napadati predsednika republike zaradi odlikovanja pripadnika bivšega režima, kakor so si to privoščili v Zboru za republiko z besedami, da gre za pljunek v obraz vrednotam demokracije, je nerazumno. Na dan vlačiti pravljice o komunističnih elitah, ki še vedno vladajo državi, čeprav zdaj v drugi preobleki in da bi bilo vse dobro, če bi pri nas imeli pravi liberalizem, pravo socialno demokracijo, so resnično neproduktivne.  Ulicam poimenovanim po nekdanjem jugoslovanskem diktatorju dajati nova imena, smešno.

Vsako pogrevanje teh zgodb je naravnost samomorilsko početje, saj si večina prej kot divjega kapitalizma, celo razvitega zahodnega kapitalizma, želi nekega novega socializma, ki bi preprečeval ogromne razlike v družbi in bi mnogo bolj kot prelaganje denarja s kupa na kup, nagrajeval trdo delo.

Pa si to v SDS-u, Zboru za republiko in z desnico povezanimi deli naše družbe, zelo radi privoščijo. Problem je, da se je do zdaj izkazalo, da imajo Slovenci mnogo raje umirjene voditelje, kakršen je na primer bil Drnovšek in je zdaj Pahor. Janez Janša je kljub dokaj dobrim gospodarskim rezultatom svoje vlade odletel po štirih letih in to na temah, ki kažejo prav na to željo Slovencev, da so stvari stabilne, da ni prevelikih pretresov, da ni dramatičnih govorov pred zbranimi parlamentarci, pošiljanja specialcev na mejo, nekega nenehnega obsednega stanja in strahu, da se bodo stvari zdaj zdaj dramatično  spremenile in da bomo dobili domobransko vlado. Mogoče ta zadnji stavek zveni kot slaba šala in strinjal se bi, da le ne bi bilo toliko Slovencev, ki so vladavino Janeza Janše dojemali v tem smislu in so potem na prestol slovenske politike raje postavili Boruta Pahorja. Človeka, ki dobro ve, kaj pri nas vžge in kaj ne in mu tako tudi uspeva zmagovati kljub vsem svarilom, da se mu bo zdaj zdaj zalomilo.

Na kratko: SDS bi potrebovala svojega Pahorja. Človeka, ki bi pri miru pustil preteklost, o njej sploh ne bi govoril več, ampak bi se usmeril v prodajanje velike reforme te države. Marsikaj ne deluje, to vemo vsi. Vprašanje je le, kako to zapakirati v ličen političen program, ki ga bodo razumeli vsi in se bo z njim lahko strinjala večina in kako to večino prepričati, da obstaja dovolj velik nabor ljudi, ki bodo ta program v resnici sposobni uresničiti.

Za SDS podpore vladi niti ni več potrebno lomiti, ker je ta že tako ali tako majhna. Zdaj velja najti rešitev za problem slabe podpore, najti način, kako pridobiti srca ljudi. Iz dneva v dan vidimo, da strategija za prevzem oblasti, ki so jo ubrali, ne deluje in da bo enkrat, ko se bodo stvari na gospodarskem področju začele popravljati, obsojena na neuspeh. Z nekim umirjenim obrazom, ki bi ga v prihodnjem letu ali dveh lahko predstavili javnosti, pa bi to morebiti lahko celo delovalo.