Kako iz družbe eliminirati homoseksualce in prava grožnja novemu družinskemu zakoniku
By Jin on Dec 23, 2009 in Notranja politika, Versko
Medtem ko si kakšen radikalni katoličan za rešitev ‘homoseksualnega vprašanja’ predstavlja kar evgeniko, pa je največja nevarnost novemu družinskemu zakoniku množica sicer precej nevernih posameznikov, ki istospolno usmerjene bodisi sovražijo, bodisi se jim posmehujejo, v svojem nasprotovanju pa se sklicujejo na tradicionalne poglede na družino in na to, kar je najbolje za otroka. Če so že pripravljeni podpreti poroke, se pri možnosti posvojitve vse skupaj ustavi.
Tako lahko slišite ateista, ki bi vse homoseksualce nagnal na vlak za koncentracijsko taborišče, lahko slišite tudi povezovanje homoseksualnosti in pedofilije, strah za usodo otrok v rokah istospolnih parov, gnus ob pomisli na drugačnost. Ti ljudje mnogo bolj kot radikalni katoličani predstavljajo tisto množico, ki lahko ogrozi novi družinski zakonik, saj jih je mogoče z dobro usmerjeno kampanjo mobilizirati in njihovo podporo izkoristiti za pritisk na parlamentarce. In kampanja bo.
Nazaj k evgeniki, v tem primeru prav nacistični. Na forumu RKC, na katerem sem pred leti tudi sam spoznaval vse razsežnosti (večkrat podganje) ljubezni radikalnega rimokatoliškega občestva, je ena izmed članic, Ruth, podala neprimerno primerjavo:
Neka ločnica med normalnim in nenormalnim obstoja povsod in v vsem in, kar od tega odstopa je treba popravit (ozdravit), ali izločit (tukaj imam v mislih, ko recimo kmet odbira najboljše plodove za seme, da vzgoji novo rastlino…).
In kot je to razumela druga članica, Zwicky:
Kar analiziraj politiko tretjega rajha do homoseksualcev: “zdravljenje” (eksperimentiranje v koncentracijskih taboriščih, da bi iz homoseksualcev naredili heteroseksualce) in njihovo “izločanje” (beri: iztrebljanje”) - v imenu ohranjanja normalnosti. Točno to, kar je zapisala in k čemur je pozivala Ruth! Za nameček je podala tudi “kmetijsko” primerjavo z izločanjem semen iz populacije, da bi ta ostala rasno čista, kar pomeni, da je v primeru homoseksualnosti zagovarjala nacistično evgeniko.
Ne verjamem, da lahko manjšina radikalnih katoličanov, in v resnici so res majhna manjšina v sicer že manjšinskem katoliškem prebivalstvu (naj vas ne zavajajo visoki odstotki, pravih, vernih katoličanov je v tej državi zelo malo) v tej državi sama doseže ali ustavi karkoli. Njihova gorečnost po drugi strani lahko služi za mobilizacijo drugih, ki bi sicer ostali precej apatični. Zbiranje podpisov, množične demonstracije, zahtevanje referenduma, posledično padanje podpore vladi, češ da se ukvarja z nepomembnimi temami, ko bi se morala z gospodarstvom, ali pa da širi napačne vrednote, ki bodo pomenile propad družbe, ali celo, da podpira le obrobne skupine, medtem ko uničuje življenja ‘normalnih’, pridnih Slovencev, ki v tisočih izgubljajo zaposlitve.
Otroci bodo predstavljali glavno bojišče. Ali, kot je zapisal nek drug uporabnik foruma RKC, teranian:
Tu se gre za normalno dobrobit bodočnosti otroka - otrok človeštva - ‘je tu mejnik’ ? Da …:
Da preprečimo otroku padec socialno ‘abnormalno’ družino-družbo.
Da pomagamo - damo otroku socialno ‘normalno’ družino -družbo.
Da damo otroku ‘normalno vzgojo’ do katere ima absolutno pravico, da bo vedel kaj je normalno.
Da ima otrok absolutno pravico do ‘normalne’ družine - družbe’.Mečemo normalne otroke v abnormalne okoliščine in vzgojo in pričakujemo, normalnost ?
Vsi, ki izhajamo iz enostarševskih družin po takšnih definicijah že ne vemo več, kaj je normalno, pa tudi naša sposobnost predstavljati delujoče, spodobne dele družbe, je vprašljiva. Glede na to, da sem prišel v stik že z mnogimi precej pokvarjenimi kristjani, ki so izhajali iz sicer ‘normalnih’ družin, me takšno posploševanje sploh ne gane. Še manj, ker imam nekaj znanja o zgodovini naše stare celine in grozodejstvih, ki so jih zakrivili proizvodi ‘normalnih’, krščanskih družin. Le kam se je skrila krščanska ljubezen med tridesetletno vojno, ko je protestant klal katoličana in obratno, ko je bil cel nemški prostor prizorišče najbolj barbarskega klanja in uničevanja?
Takšen pogled na svet je predvsem neumen. Človeštvo ni zdaj nič kaj slabše, kot je bilo pred stoletji, pa naj imajo ženske volilno pravico in homoseksualci možnost, da se poročajo, ali ne. Pa naj bodo nezakonski otroci zaznamovani kot manjvredni in pripadniki drugih ver označeni za nerazumne, pokvarjene, celo za satanove častilce; ne, takšen svet nikoli ni bil ideal, ki bi mu razmišljujoči, dobrodušen človek lahko sledil in ga povzdigoval v preteklo zlato dobo krščanstva (lahko vstavite tudi kakšno drugo veroizpoved), ko je vse še bilo dobro in so se vsi ‘nenormalneži’ še skrivali pred sveto jezo pravovernih.
Če kaj, so v prejšnjih časih ljudje bili bolj barbarski, bojeviti, primitivni, družbe pa preprosto nepravične. Napredek k vedno bolj liberalnim družbam je prinesel neverjetno materialno blagostanje in svobodo, kot je nikoli niso poznali, hkrati pa s socialnimi državami razmah pomoči manj srečnim in manj sposobnim. Marsikaj ni prav, marsikaj je treba popraviti, a svariti pred propadom civilizacije, potem ko nam je prav napredek v smeri širjenja človekovih pravic in bolj naprednih zakonov prinesel življenje na ravni, kot ga nikoli nismo poznali, je pravzaprav noro.
Pri razmišljanju o pravici homoseksualcev do poroke, celo do posvojitev, se pravzaprav odločamo med dvema pogledoma na svet. Na eni strani je zaostalost preteklosti, ki nam ni prinesla drugega kot temno noč trpljenja, zatiranja in sovraštva, z nekaj prebliski prave ljubezni in med liberalno socialnim napredkom, ki nam je v preteklih nekaj stoletjih res prinesel neverjetni razmah sebičnosti, a tudi ogromno pravic in svoboščin, svet v katerem lahko vedno več ljudi izraža svoje mnenje in živi tako, kot si želi, ne da bi pri tem ogrožali svoje sosede, navsezadnje tudi enakost pred zakonom.
Zagovornika evgenike je težko imenovati katoličana/kristjana, saj očitno nasprotuje Bogu kot Stvarniku.
Iz citirane izjave Ruth brez konteksta sicer ni mogoče preveriti razumevanja Zwicky, vir na forumu pa je preveč obsežen, da bi iskal kontekst.
Izjavo Ruth si lahko zato interpretiram tudi v bibličnem smislu: obstoj ločnic med normalnim (sprejemljivo ravnanje) in nenormalnim (nesprejemljivo ravnanje); odpraviti/ozdraviti nenormalno (vsak ima nalogo truditi se, da ne ravna nesprejemljivo, čeprav se znajde v okoliščinah, ki ga spodbujajo k temu) ali izločiti (vsak ima sicer nalogo izogibati se okoliščinam, ki ga spodbujajo k nesprejemljivem ravnanju, če le teh ne more obvladati). Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo. Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo célo tvoje telo vrženo v peklensko dolino. Mt 5,28-29 Da ta simbolični pomen konkretiziram na svojo interpretacijo: če se poročen moški ne more izogniti poželenju druge ženske ob pogledu nanjo (obvladati okoliščin, ki ga nagovarjajo k nesprejemljivemu ravnanju), si naj raje iztakne oko (naj raje pogleda stran).
Da lahko apliciramo to misel na rimokatoliški pogled na homoseksualnost, moramo razumeti naslednji odlomek:
Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« 1 Mz 1,27-28
Bog je torej ustvari moškega in žensko kot par z možnostjo nasledstva in nobene druge kombinacije. Po (vsaj kolikor jaz razumem) rimokatoliškem prepričanju je torej istospolno prakticiranje, manifestiranje, celo privatna, osebna neobelodanjena istospolna usmerjenost, nesprejemljivo ravnanje (v enakem smislu kot zgoraj omenjeno prešuštvovanje). Naloga istospolno usmerjenih je torej, da si prizadevajo ravnati sprejemljivo, torej da ne ravnajo nesprejemljivo.
Bog je vsakega izmed nas različno obdaril in zato tudi od vsakega od nas različno pričakuje. Če je Bog koga, naj se še tako čudno sliši, obdaril z istospolno usmerjenostjo (vse kar prihaja od Boga, je namreč dobro), ima potemtakem z njim svoje načrte. Recimo, da razkrinka vse nestrpneže in pokaže njihov greh.
Če pa je istospolna usmerjenost nekaj, kar si človek nakoplje z grehom (staršev, sebe, kogarkoli), je lahko odraz Božje slave moč “ozdravljenja” nekoga istospolne usmerjenosti. To namreč (sicer redki) ljudje pričujejo, da se jim je zgodilo. Je pa treba pri tem poudariti, da se človek sam, brez Božjega posredovanja ne more “ozdraviti”.
aly | Dec 23, 2009 | Reply
Še to: Podobno velja razumevanje izjave teranian.
Res se je spustil v nevarno področje izraza “normalno”, vendar kristjani vemo natančno, kaj se za to definicijo skriva. Normalno je vse, kar je Bog ustvaril in je zato dobro. Vse ostalo je potem “nenormalno”, “abnormalno” ipd. Dopustite mi, da v tem duhu narekovaje v nadaljevanju spuščam.
Vaša izjava:
Izjava teraina:
Mečemo normalne otroke v abnormalne okoliščine in vzgojo in pričakujemo, normalnost ?
Vsi, ki izhajamo iz enostarševskih družin po takšnih definicijah že ne vemo več, kaj je normalno, pa tudi naša sposobnost predstavljati delujoče, spodobne dele družbe, je vprašljiva.
Izjava teraina je cinična, a se mi zdi, da želi pokazati na srž problematike posvojitev otrok s strani istospolnih partnerjev.
Normalen otrok je vsak otrok, ki se rodi. Abnormalne okoliščine zanj so v tem primeru vse družine, ki niso po zgledu tradicionalne, svete, normalne (katerikoli izraz v bistvu opisuje Božjo predstavo na družino). Ne me narobe razumet, abnormalnost je tukaj mišljena v smislu, da si Bog ni zamišljal takega stanja ob stvarjenju. Ampak ker naš svet ni idealen, obstajajo tudi družine mimo prvotnega Božjega načrta. Takšne so enostarševske družine. Bog si je torej zamislil za vse otroke idealno družino in okoliščine za razvoj, ampak vsem to ni dano. Prav tako nikjer ni zagotovila, da bo otrok iz normalne družine normalen in obratno (tudi iz težjih okoliščin se lahko razvije odličen posameznik - samo poglejte najmarkantnejše zgodovinske osebnosti). Zato je vaš sklep iz sicer cinične izjave, napačen.
Kot smo videli, za Boga istospolni partnerji, ki bi radi bili starši, ne morejo biti jedro normalne družine. Tako lahko razumemo stališče Cerkve, zakaj se tako bori proti posvojitvam otrok s strani istospolnih partnerjev (kršenje pravic otrok do normalne družine) in redefiniciji pojma družine. Družina je to, kar si je zamislil Bog, vse ostale oblike skupnosti staršev in otrok pa niso del prvotnega načrta, a jih ima Bog verjetno zaradi tega še rajši in kaže zanje še več razumevanja, saj razume, da je tako težje. Naša naloga je, v tem se boste gotovo strinjali, da vsem po svojih močeh zagotovimo čim boljše pogoje za razvoj.
aly | Dec 23, 2009 | Reply
Malo sem se zakvačkal pri citiranju. Takole je pravilno:
Izjava teraina:
Mečemo normalne otroke v abnormalne okoliščine in vzgojo in pričakujemo, normalnost ?
Vaša izjava:
Vsi, ki izhajamo iz enostarševskih družin po takšnih definicijah že ne vemo več, kaj je normalno, pa tudi naša sposobnost predstavljati delujoče, spodobne dele družbe, je vprašljiva.
aly | Dec 23, 2009 | Reply
franc | Dec 23, 2009 | Reply
Aly, to kar ti počneš, je perverzno.
Najprej se ujameš v konteks boga in Biblije in si potem jemlješ pravico razsojati svet po tem, kaj naj bi ta dva arbitra mislila.
Odvrzi ves ta balast in priznaj, da pišeš tako kot sam misliš. Ne uporabljaj boga in Biblije, da opravičiš svoje razmišljanje in mu daš neko veljavo. To je patetično. Nihče ne ve kako bog misli zato ga tudi nima pravice citirati, niti Biblija, ki je ideološka, krvava, arhaična oslarija, namenjena slabičem.
ateistek | Dec 23, 2009 | Reply
@ateistek:
Imam pravico do svojega pogleda na svet. Jaz v napisano VERUJEM. Razumem, da te to moti, ampak edino kjer si se me lotil s poskusom argumenta je, da sta Biblija in bog balast.
Jaz govorim o Bogu, pisano z veliko začetnico, ker je to lastno ime. Ker Zanj sistematično uporabljaš majhno začetnico, lahko sklepam, da o Njem ne veš ravno dosti. Imaš vso pravico, da ne veruješ Vanj, a govoriti o Njem ne moreš kredibilno, če Ga ne poznaš. Iz tega lahko sklepam, da tudi o Božji besedi (Bibliji) ne veš ravno dosti. Kako jo je potrebno razumevati, je lepo predstavljeno v Katekizmu katoliške cerkve (poglavji II. in III., členi 105-119). Vsakršne ocene o njeni vsebini čez palec zato nikakor ne morejo biti korektne. Morda pa se motim in z malo začetnico označuješ nekoga/nekaj drugega kot jaz, zato lahko zgornji odstavek vzameš za brezpredmeten. Ampak v tem primeru si naredil osnovno argumentacijsko napako, saj mi nasprotuješ v nečem, kar sploh nisem napisal.
Sicer pa ni težko v tvojem pisanju spoznati, da nimaš razčiščenih pogledov. Sam sebi namreč nasprotuješ in to je jasen dokaz, da je v tvojem miselnem toku napaka. Po eni strani namreč trdiš, da je Biblija balast namenjena slabičem, po drugi strani pa mi očitaš, da s sklicevanjem na ta material dajem težo svojemu pisanju. Da nisi skladen sam s seboj, pa se izkaže tudi v tem, da se imenuješ ateistek, hkrati pa trdiš, da nihče ne more vedeti, kaj bog misli. Moraš se odločiti, če bog v kakršnikoli obliki obstaja, potem ne moreš biti ateist(ek).
Se pa v eni stvari na nek način strinjam s teboj. Nihče ne more točno vedeti, kaj Bog misli (če seveda govoriva o isti osebi). Je pa naša naloga, da se trudimo po svojih najboljših močeh, da spoznamo kar najbolje, kako misli in se po tem ravnamo. Po čem drugem lahko sicer ločimo, kaj je sprejemljivo in kaj ne? Ateistek, kdo/kaj je torej po tvojem mišljenju tisti pravi arbiter (v tej ali katerikoli drugi temi)? Odgovor na to vprašanje lahko po mojem mnenju namreč edino nadaljuje argumentirano debato med nama.
aly | Dec 24, 2009 | Reply
Spet nadaljuješ v svojem slogu. Razumi, da mi ni potrebno ničesar citirati, nobenih avtoritet (ki so to le tebi samemu) zato, da bi mi razložil kaj misliš. Jaz bi zgolj rad vedel kaj TI kot OSEBA misliš in ne bog, biblija ali cerkev v tem ali tem poglavju. To je vse skupaj nepomemben šmorn. Vedno šteje le posameznik od katerega se vse tudi začne.
Ka pa se tiče mojih neskadij:
1. Če se smatraš za katolika, potem si slabič ali pa še kaj več. Zakaj?
Povprečen vernik še bolj povprečne religije (ponavadi monoteistične, sploh, če je povrhu še dogmatska) je duhovni invalid in slabič, saj je zavestno dopustil, da ga neka religija napolni s svojimi pristopi in tolmačenji boga, namesto, da bi se tega lotil sam, če ima pač to potrebo. Večji kot si vernik, bolj imaš zatrto potrebo samorealizacije in bolj jo dojemaš preko religije.
Seveda religije to ne počnejo zastonj ampak želijo v zameno slišati tvojo pripadnost njej. Tako se tolmačenje boga v praksi religij vedno sprevrže v zemeljsko kopičenje članstva in s tem tudi premoženja.
Vsi mi imamo potrebo po razlagah smisla življenja in obstoja, vendar vernik zgolj replicira znana religijska stališča njenih največjih protagonistov, saj mu dogme preprečujejo, da bi stopil onkraj. Če pa vseeno stopi, potem ni več pripadnik te religije ampak lahko kvečjemu ustanovi svojo. Postane tudi konkurent.
2. Ateistek sem zato, ker ne želim biti pravi ateist, ki bo apriorno zanikal obstoj boga. Bom razložil.
Vsi mi v nekaj verjamemo tudi najbolj zapečen ateist. Drugače ni mogoče. Bog je v mojem primeru skupna beseda za naravo, njene fizikalne zakone, vesolje, red oz. logika matrice, ki uravnava stvari, da ne padejo v kaos, itd. A le na osebnem nivoju saj menim, da ta snov nikoli ne sme biti ekstravertirana z namenom prepričevanja drugih v svoje tolmačenje. Boga ne pišem z veliko začetnico, saj je to spet izraz zemeljsko-religijskega spoštovanja. Zakaj bi recimo gravitacijo, vesolje ali atome pisal z veliko? Iz boga ne delam čudežnega hokus-pokusa. Svoj pristop do lastne duhovnosti ne prodajam ali celo zato zahtevam članstvo, kar recimo počne povprečna monoteistična religija.
Spogledovanje z ateizmom utemeljujem zgolj na področju zavestne želje, da ne želim pripadati nobeni obstoječi religiji od katerih tudi jasno zahtevam, da me pustijo pri miru z raznimi indoktrinacijskimi zvijačami. Žal sem jim bil v mladosti precej izpostavljen zaradi indoktriniranih staršev in cerkve, ki ima kalkulacijsko postavljeno obredje ravno v čas človeka, ko je ta še najbolj mlad, nedožen, nepopisan list, na katerega se potem oni markacijsko poščijejo in pustijo svoj vonj ter upajo, da so tako dobili novega vernika, ki bo enako storil tudi s svojimi otroci. Gre za prithlehno, nadvse primitivno širjenje članstva, ki sem ga hitro razkrinkal.
V tem smislu sem torej ateist. Največji arbiter samemu sebi sem lahko le sam.
ateistek | Dec 24, 2009 | Reply
Ateistek, najina pogleda se v temelju razlikujeta in tebi tvoj pogled preprečuje, da bi razumel mojega, kaj šele, da bi ga znal vrednostno oceniti.
Bom poskušal razložiti malo drugače in ti replicirati, čeprav se ti vztrajno izmikaš replikam na moje trditve in seveda tudi teme prvotnega zapisa.
Praviš, da ti ni potrebno ničesar citirati, jaz pa pravim, da je v besedilih, ki sem jih citiral, na širše razloženo tisto, kar mislim (dodaten vir, da bi bolje razumel). Ti praviš, da so moji viri nepomemben šmorn, jaz pa pravim, da so nekaj najbolj kvalitetnega, kar sem kdajkoli konzumiral in predelal. Praviš, da šteje le posameznik, od katerega se vse tudi začne. Jaz pa pravim, da šteje sleherni posameznik in da se je vse začelo z Besedo. Praviš, da če sem katolik, sem slabič, jaz pa pravim, da sem katolik in se smatram za precej močno osebnost. Praviš, da je moja religija povprečna, jaz pa pravim, da je nadpovprečna oz. univerzalna, saj a priori ne izključuje nikogar. Praviš, da sem duhovni invalid in slabič (že drugič), jaz pa pravim, da se moč duha meri v tem, kaj vse lahko preneseš in da name tvoje žaljivke nikakor ne vplivajo. Praviš, da sem zavestno dopustil, da me je neka religija napolnila s svojimi pristopi in tolmačenji boga, namesto, da bi se tega lotil sam, če imam pač to potrebo, jaz pa pravim, da sem imel to potrebo, k temu sem bil poklican od Njega in da mi On govori po vseh ljudeh (tudi po tebi), dogodkih ipd. in da sem zavestno to dopustil, ker drugače ne gre - nihče te ne more prisiliti, da veruješ. Ravno tu vidim, da daje vsem Bog največjo svobodo - dopušča nam, da ga zavrnemo, kljub temu, da bi nas lahko s svojo vsemogočnostjo naredil za slepe robote.
Na tej točki bom zaključil z repliciranjem, ker si zapustil področje osebnega verovanja, hkrati pa zapadel v populizem zaradi nepoznavanja teme. Morda le toliko, da če prav razumem pojem samorealizacije (da lahko dosežeš, kar želiš, popolnoma sam), se strinjam s teboj, da imam to potrebo zatrto (ne delam si utopije, da sem vsemogočen).
Naj omenim tvojo dvolično ravnanje v tej debati. Praviš, da imaš boga na osebnem nivoju, saj meniš, da ta snov nikoli ne sme biti ekstravertirana z namenom prepričevanja drugih v svoje tolmačenje. Kaj potemtakem počneš drugega s tem, ko žališ mene in moje prepričanje? Mislim, da gre najverjetneje za podzavestno prepričevanje, saj zaradi svojega prepričanja meniš, da imam narobe in me zato moraš na vsak način “razsvetliti”.
Verjamem, da imaš za sabo slabo izkušnjo in se do neke mere zmorem poistovetiti s tabo. Ampak moraš razumeti, da je za mano drugačna zgodba. Lahko bi rekel, da je ta praktično obratna od tvoje (”markirali” so me “ateisteki”). Pravica naših staršev je, dokler ne odrastemo oz. se na nekem področju dokončno ne izoblikujemo, da nas tam izoblikujejo, kot menijo, da je prav (tudi v verskem smislu). To piše tudi v 41. členu naše ustave (tega arbitra, upam, da pripoznaš, če živiš v Sloveniji). Na ramenih vsakega posameznika pa je, da vzpostavi korektno distanco do tega, kar so mu starši dali ali niso želeli dati. Zaradi napak staršev se namreč posameznik ne more izogniti odgovornosti za svoja dejanja. Kaj meniš kot arbiter samemu sebi, si me žalil? In če si, zakaj oz. kaj si želel s tem doseči?
aly | Jan 12, 2010 | Reply