Vedno znova se postavlja vprašanje, zakaj je Vladimir Putin za svojega naslednika izbral Dmitrija Medvedjeva. Resnica je namreč takšna, da je prav Putin bil tisti človek z največ moči, ki je sploh lahko izbral svojega naslednika, saj mu to ni omogočala samo njegova predsedniška funkcija, oborožena s številnimi pooblastili in povezavami z elitami, preko katerih lahko nadzira državo in medije, ampak tudi visoka javnomnenjska podpora.

Zdaj Rusiji vlada dvoglavi orel, tandem Putina in Medvedjeva, ki predstavljata dve skupini, ki se borita za prevlado.  Na predsedniškem mestu bil lahko sedel kdo drug; kar nekaj časa je v igri bil tudi Sergej Ivanov, bolj kot Medvedjev privržen trši, konservativnejši politiki, a se je Putin raje odločil za bolj liberalnega politika in s tem tudi za govor o modernizaciji države. Tega zadnje čase pogosto slišimo iz Kremlja, ob gospodarski krizi, ki je Rusijo močno prizadela,  pa se zdi, da so elite doumele, da morajo nekaj storiti, če hočejo zavarovati svoj položaj v državi in preprečiti zlom, ali celo prevrat v naslednjem desetletju. Prav tako se zavedajo, da je od uspešnih reform odvisen status Rusije v svetu. Če bo država obtičala, ne bo imela veliko možnosti soodločati v dogodkih v svetu, še celo v bližnji soseščini se bo težko spopadala s konkurenco. Če bo po drugi strani modernizacija uspešna in bo rezultat hitrejša gospodarska rast, stabilen političen sistem in višje zaupanje navadnih državljanov, bo tudi kremeljski doseg mnogo večji.

Dvoglavi orel dobro predstavlja trenutno rusko oblast

Mnogi še zdaj ne verjamejo, da je Putin vajeti oblasti izpustil iz svojih rok in mislijo, da je predsednik Medvedjev le njegova marioneta. S tem se ne strinjam, kajti funkcija predsednika Rusije je tako močna, da se na njej lahko okrepi še takšen nesposobnež, če ima le nekaj želje po oblasti, sicer pa se lahko pojavijo gospodarji za prestolom, ki predsednika izkoristijo za širjenje svojega vpliva in zadovoljevanje svojih interesov, kakor v primeru predsednika Medvedjeva radi govorijo za lutkarja za zaveso in glavnega ideologa Kremlja, Vladislava Surkova.  Kakorkoli, tudi v to ne verjamem, da je Medvedjev le neumna igrača v vojni klanov v Kremlju, v boju med siloviki in civiliki. Prvi sicer boj izgubljajo in jih vedno bolj izrinjajo iz predsedniške administracije in nadomeščajo s civiliki, s čimer tudi ruska oblast pridobiva nov, bolj liberalni obraz.

Tukaj moramo biti pazljivi. Kar je liberalno za Rusijo, ni nujno liberalno za nas. A za državo, kjer je predsednik moral poseči po določeni meri avtokracije, da bi jo rešil pred razpadom, je razumljivo, da je tudi premik k bolj svobodni družbi lahko le bolj počasen. Putina je v njegovih dveh mandatih gnala nuja in se drugače odločati niti ni mogel. Če bi popustil vajeti, bi država začela pokati po šivih. Če ne bi discipliniral oligarhov, bi bil center tako šibak, da bi bil politični sistem povsem nepredvidljiv, ali pa bi se pojavil krvav diktator, ki bi državo vrnil v obdobje totalitarizma. Glede na to, da se v Rusiji najdejo tako komunisti, oligarhi z megalomanskimi ambicijami,  kot tudi nacionalni boljševiki, kandidatov ne primanjkuje. Država bi bila torej na slabšem, če ne bi bilo blage avtokracije. Razen, če verjamete, da bi pod oligarhom tipa Khodorkovski res napredovala v demokracijo. V Jelcinovih letih temu namreč ni bilo tako.

A prišel je trenutek, ko nadzor nad ključnimi naravnimi bogastvi ni več dovolj za nadaljnji napredek države.  Visoka cena nafte, prodaja plina, nekaj orožja, plejada neučinkovitih podjetij pod državnim nadzorom, to ni več dovolj, potrebna je perestrojka, tokrat dobro vodena in zamišljena, da se ne bi končala tako klavrno kot prejšnja, ki je na kolena spravila imperij in največjo državo naslednico pahnila v desetletje dolgo agonijo. Potrebno je zmanjšati tehnološki zaostanek in vzpostaviti konkurenčno gospodarstvo, okrepiti notranji trg in hkrati postati uspešen pri izvažanju raznovrstnih produktov v tujino. Infrastruktura čaka na investicije, policija na radikalne reze, birokracija na zmanjšanje in večjo učinkovitost. Na kratko, pred Rusijo je, če se hoče prebiti med sam vrh najrazvitejših držav sveta, ogromno dela.

Tukaj se postavlja vprašanje, koliko reform je dovolj, koliko reform je preveč. Če vse ostane tako kot do zdaj, bodo elite ogrožene. Če bo sprememb preveč, bodo spet ogrožene. Pri tem vse stavijo na svoje voditelje, ki imajo v rokah škarje in platno, predvsem pa na  dva človeka, ki predstavljata njihov obraz, Putina in Medvedjeva. Tako se znova vrnemo nazaj k vprašanju, zakaj Medvedjev. Mislim, da nam odgovor na to vprašanja ponuja pogled v strateško razmišljanje Vladimirja Putina.

Ne, ni videti, da bi se Putin znova pripravljal na naskok na mesto predsednika Rusije in bi Medvedjeva zlorabil kot vmesno cirkuško točko, preko katere bi v resnici vladal sam. Prej gre za premislek, kam naj Rusija gre  v prihodnosti. Potem, ko je državo centraliziral in okrepil, vzpostavil močne temelje, je moral izbrati usmeritev za prihodnost in odločil se je za neke vrste usmerjeno demokracijo, ne takšno, kot jo poznajo na Švedskem ali Danskem, pač pa nekaj primernega za največjo državo sveta, ki nikoli v zgodovini ni poznala zahodnim državam primerljivega odprtega, preglednega, demokratičnega političnega sistema. Da bi preprečil vzpostavitev avtokracije, se je odločil za človeka, ki je še najbolj sposoben, sploh glede na svoje karakterne poteze, premagati notranjo željo po neomejeni oblasti, nekoga, ki bo resno začel spreminjati državo, a ga bo z mesta predsednika vlade mogoče dopolnjevati in mu preprečevati preveč radikalne poteze. Tako je Rusiji zavladal dvoglavi orel.

Za obema predsednikoma stoji klani, ki se v ravnotežju trenutnega političnega sistema vendarle borijo za svoje majhne koristi, za svojo prevlado, za to, da bi se država razvijala v smeri, kot si sami želijo. Na neki poenostavljeni ravni bi lahko ta boj poistovetili z bojem med modernizacijo in konservativizmom. Če Medvedjev predstavlja modernizacijo, Putin predstavlja konservativizem. Prav tako ljudje, ki stojijo za njima. Seveda tega boja na samem vrhu, torej med obema predsednikoma, ne smemo jemati preresno, kajti vse kaže na to, da gre za sobivanje, za načrtovano preusmerite, za to, da dvoglavi orel lahko res sili enkrat v eno, drugič v drugo smer, je pa še vedno ena in ista žival. Zdaj se zdi, da bo malo bolj prijazna, saj si to tudi lahko bolj privošči, kot pred nekaj leti, hkrati pa si želi dostopa do zahodne tehnologije.