Britanska vlada je ogorčena, da so njihovega državljana na Kitajskem obsodili na smrt in potem tudi usmrtili. Na teletekstu RTV Slovenije so si celo privoščili to poimenovati za umor. Da, ubili so ubogega duševno prizadetega Akmala Shaikha, ki je samo slučajno okoli tovoril heroin.

Jaz pravim, da se niti približno ne bi tako razburjali, če bi usmrtili Nigerijca.

In to je bistvo te zgodbe. Ne nasprotovanje smrtni kazni, o kateri na tem mestu nočem razpravljati, saj tudi nima smisla. Če je žrtev bela, po možnosti iz zahodne države, recimo iz ZDA, Velike Britanije, Francije, je tragedija takoj mnogo večja, kot če umre deset ‘ta rjavih’. Ti so omembe vredni samo, če jih umre več naenkrat, pa še to ne vedno.

Ne nek način še vedno živimo v časih zgodb o pogumnih belih raziskovalcih, ki se v osrčju Afrike spopadajo s črnimi divjaki. No, tokrat je pač britanski državljan žrtev rumene nevarnosti. Kitajci imajo le to srečo, da so zdaj zelo močni, sicer bi se gotovo jutri začela nova Opijska vojna.