V Jemnu rdečebradec grmi proti prihodu ameriških vojakov. Zanj je vse zarota proti Islamu, ne vojna proti terorizmu. Ni edini. Čeprav to po zahodnih prestolnicah na ves glas zanikajo in se delajo dobre in razumevajoče, ima v bistvu vendarle prav.

Saj vojno proti krščanstvu smo tudi imeli. In jo še imamo. Pomislite, koliko tistih starih vrednot, ki so zahod držale v nazadnjaštvu, je moralo biti napadenih in ponižanih, da lahko zdaj ženske opravljajo vse vrste del, same skrbijo za otroke, opravljajo splave, zasedajo vodilne funkcije in tako dalje. Podobno na drugih področjih. Saj, rekli bi lahko, da  vse to ne pomeni, da je krščanstvo nazadnjaško, da je bila v preteklosti nazadnjaška celotna družba in je posledično bilo takšno tudi krščanstvo. Vse stvar pogleda. Kakorkoli, krščanstvo v takšnih in drugačnih oblikah je stalo in še stoji na tradicionalnih vrednotah in  ostaja cilj naprednih sil, ki iščejo vedno več pravic za čim več ljudi in družbenih skupin in jim dejansko nič ni sveto, razen samostojnosti vsakega posameznika, ki lahko počne prav vse, dokler to ne pomeni, da s svojimi dejanji škodi komu drugemu.

In nekako tako je tudi pri Islamu. Nesmiselno se je pretvarjati, da spoštujemo religijo, v katerem imenu je mogoče zatirati polovico prebivalstva in ki večino drži v nazadnjaštvu. Seznam stvari, ki motijo naprednega zahodnega človeka je tako dolg, da nima smisla o njem kaj dosti razpravljati. Dokler posledic ne vidimo v svoji sredi, še gre, ko nam enkrat grozijo s holokavstom, ker si je nekdo privoščil narisati karikaturo njihovega preroka, je veselja konec.

Seveda je vse malo bolj zapleteno, kot preprosto enačiti ameriške osvajalne vojne v okviru boja proti terorizmu z vojno proti Islamu. Prej bi lahko rekli, da vladarjem v Washingtonu ni mar, kako živijo muslimani ali kdorkoli drug. Zaradi njih so lahko tudi kanibali, samo da se podrejajo in ne predstavljajo grožnje.  Vendar pa imajo težavo, da jih v teh časih razširjenosti spleta in vseprisotnosti kamer in poročevalcev  javno mnenje sili k temu, da vsaj navidez prodajajo demokracijo in ameriške vrednote. Tako imajo zdaj veliko vlogo v podpori vojni v Afganistanu borke za ženske pravice in te vsekakor na religijo, ki ženske zasužnjuje in v katerem imenu marsikatero ubijejo ali iznakazijo, ne morejo šteti za pozitivno. Propagandisti svete vojne imajo v tem primeru prav, da se proti Islamu, kot ga oni vidijo, vodi vojna.

Kot ga oni vidijo, seveda. Vsaka religija se skozi čas spreminja. Saj, nekateri kristjani so za svoje voditelje že pripravljeni sprejeti homoseksualce, pa bi to bilo pred stoletji popolnoma nemogoče. Tudi muslimanov ne moremo vseh metati v isti koš. Živijo v različnih državah, na različnih kontinentih, z različnimi sosedi, navlekli so se mnogih navad, zaradi katerih je Malezijec pač nekaj povsem drugega kot Arabec, ima bogataš druge vrednote kot revež.

Vsako religijo, ne glede na to, če ima svojo sveto knjigo, ki bi naj podrobno urejala življenje, je mogoče razlagati na več načinov. Dobro vemo, kako je s Svetim Pismom, kakšne razlike je vse najti med kristjani in tako je tudi z vsem svetim čtivom, iz katerega se napajajo muslimani. Za ene morajo biti ženske pokrite, za druge je to nesmisel brez verske podlage, eni so verski fanatiki, ki bi vsem drugim onemogočili izražanje njihove vere, drugim je to povsem vseeno in se držijo zase. Imamo ljudi, s katerimi lahko mirno sobivamo in imamo ljudi, ki bi pobili vse nevernike, če bi le imeli dovolj moči za kaj takega.

Ne delajmo si iluzij, s fanatiki dejansko smo v vojni in cilj zahoda je  ponižati in uničiti vse tiste, ki se še vedno držijo bojevitega širjenja svoje religije na ves svet, ki so v imenu Boga pripravljeni na največja grozodejstva in ki ne bodo mirovali, dokler ves svet ne bo pod njihovim nadzorom. Ti ljudje vodijo vojno proti zahodnim vrednotam, najprej doma, v državah, kjer so neverniki blizu, vernike pa je mogoče lažje nadzorovati, potem pa, če se okrepijo, tudi vsepovsod tam, kamor segajo njihove lovke, v muslimanskih skupnostih po Evropi in na koncu do zadnjih kotičkov sveta. Tako kot zahod, ki svoje vrednote na veliko izvaža po vsem svetu, ki demokracijo in parlamentarni sistem s svobodnimi volitvami vsiljuje prav vsem in izolira tiste, ki se ne prilagajajo, tako so sveti fanatiki  pripravljeni storiti vse, da bi se njihova resnica razširila med ljudi in bi na koncu prevladali.

V tem je bistvo tega spopada, ki poteka mimo vojne proti terorizmu in bo v prihodnosti še mnogo hujši, spopada med zahodnimi  sekularnimi in islamskimi vrednotami. To je spopad, ki smo ga že videli v evropskem obračunavanju med tradicionalno krščansko družbo in naprednimi liberalnimi reformatorji, ki so se jim kasneje pridružili še socialisti in zavzeli še bolj agresivno držo: ta se je na koncu povsem povampirila v državnem ateizmu komunističnih režimov, ki pa so si vseeno ustvarjali kulte osebnosti in s tem bogove na zemlji.

Tukaj ne more biti pomiritve, tukaj gre za boj, ki bo še trajal in v katerem bodo enkrat močnejši eni, drugič drugi, do dokončne prevlade enih ali drugih pa verjetno nikoli ne bo prišlo. Po eni strani se bodo znotraj zahodnih držav krepili otoki radikalnih muslimanov, ki bodo skušali terorizirati okolico, po drugi strani bodo znotraj muslimanskega sveta rasle liberalne sile, ki bodo skušale svoje države reformirati in od zahoda, tudi Kitajske, Indije, Japonske,  prevzeti vse tisto, kar bo pospešilo razvoj njihovih držav.

Zavoljo tega bo potrebno podrobno definirati to vojno proti Islamu, določiti, s kom se da sodelovati in s kom ne, kakšen Islam je za zahod sprejemljiv in kakšen ni in kakšen bo boj. Da osvajanje držav zavoljo geostrateških interesov, zavoljo neke izmuzljive vojne proti terorizmu, ne pride v poštev, je jasno. Da je priseganje zahodnih politikov, da ne gre za vojno proti Islamu potrebno, je tudi jasno. Nevarnost posploševanja je namreč zelo velika in lahko privede do zelo velikih pogromov in milijonov žrtev. Pristaši zahodnih vrednot se morajo truditi muslimane prilagoditi, izolirati fundamentaliste in  v družbo vključiti zmerneže. Jasno je, to pomeni vsiljevanje vrednot in spreminjanje same narave njihovega verovanja. S kristjani je v veliki meri delovalo in zdaj ne predstavljajo več kakšne velike grožnje ustaljenemu red, pač pa so pogosto sami eni izmed njegovih največjih zagovornikov. Večina jih razume, da je tako še najbolje.

Pred nami je podoben boj, ki pa bo, kakor kaže, mnogo hujši. Fundamentalisti se tega že dolgo zavedajo.