Prejšnji teden je vlada popustila sindikatom in pristala na zvišanje minimalne plače na 562 evrov. S tem si je nakopala kar nekaj problemov, ki pa so lahko manjši, kot so na prvi pogled videti, če se vsega kompleksa težav, ki izhajajo iz dviga minimalnih plač, loti na pravi način.

Jasno je, da takšno zvišanje plač v podjetjih, ki že zdaj životarijo in svojih produktov ali storitev iz takšnega ali drugačnega razloga  ne znajo in ne morejo prodati, pomeni obsodbo na smrt,  s tem pa povečanje brezposelnosti. Vprašanje je tukaj le, ali se nam vsem skupaj sploh splača imeti takšna podjetja, ki so lahko konkurenčna le, če imajo zaposleni plače, ki ne zadoščajo za dostojno življenje. Vprašanje zato, ker za nekatere to sploh ni vprašanje. Proč z nesnago, pravijo, imeti moramo gospodarstvo, ki ne tekmuje s poceni delovno silo Kitajske, ampak prinaša višjo dodano vrednost. Na tem mestu bi šlo opozoriti le, da neskončno ne bomo mogli delovati na tak način, saj bodo tudi na Kitajskem prej ali slej začeli tekmovati tudi na tistih področjih, kjer si mi zdaj še domišljamo, da imamo neko prednost, povratka na stare industrije pa tudi ne bo, saj za Kitajsko že čakajo Indija in mnoge druge države, kamor se bo zaradi konkurenčnosti selila industrija, ki pri nas ne uspeva več, ker pač ‘oni delajo za prgišče riža’.

562 evrov ni veliko in s strani države je spodobno, da se je šla na ta način reševati probleme delavcev. Po drugi strani bi seveda morala najti način, kako razbremeniti gospodarstvo, da ne bo pretirano čutilo tega ukrepa. Še težja naloga pa bo, kako preprečiti širjenje zahtev po višjih plačah drugam, sploh v državne službe. Namreč, zdaj se bodo oglasili še številni drugi, ki prav tako prejemajo nižje plače, a menijo, da si zaslužijo več kot navaden delavec. Se mogoče sliši arogantno, a je vendarle tako, da živimo v državi, kjer se zaposleni primerjajo med sabo in vrednost svojega dela ocenjujejo tudi na podlagi tega, koliko dobijo zaposleni v primerljivih poklicih in tisti nad in pod njimi. Pa saj smo se tega naučili že v primeru sodnikov in zdravnikov.

Nevarnost je torej v tem, da se lahko val zahtev začne širiti še drugam. Res je namreč, da je 562 evrov malo in da si vsak zaposleni zasluži takšno plačo, res pa je tudi, da si mnogi drugi, ki imajo višje plače, za svoje delo glede na vložek in odgovornost prav tako zaslužijo več. Problem je le, da to še ne pomeni, da si država in gospodarstvo lahko privoščita to pravičnost. Sploh ne zdaj, ko gospodarstvo še komaj okreva, v državnem proračunu pa zeva fantastična luknja, ki jo bo v naslednjih letih treba na nek način pokriti. Še več, potrebno bi bilo določeno krčenje programov, zmanjševanje odhodkov iz proračuna, kar pomeni tudi ohranjanje trenutnega stanja plač, ne pa njihovega povečevanja. Potrebno bi bilo razbremenjevanje gospodarstva, kar pa brez dodatnega zadolževanja ob trenutnem trošenju države in velikem javnem sektorju skoraj ni mogoče.

Težko se bo ta vlada uprla novim zahtevam. Edino možnost ima v zavlačevanju, da obljublja višanje plač, več sredstev, pa to dela postopoma, počasi, tako da učinek ne bo prehud. Kar bo zagotovo počela.  Drugo vprašanje, in mislim da vsi poznamo odgovor, je ali se bo vlada lotila reform delovanja države, da bo z manj ljudi lahko opravila več in bo posledično tudi požrla manj davkov. To ne pomeni vdajo nekim libertarnim idealom majhne države, ampak potrebno prilagoditev razmeram. Ni nam namreč treba verjeti, da se stroški države morajo vedno samo povečevati, nikoli pa zmanjševati in da ni mogoče izboljševanje delovanja države mimo povečevanja sredstev za razne programe in zaposlovanja novih in novih ljudi.