Zakaj sploh pomagati?

Če je vselej vse narobe? Haiti je revna, bedna država. To je bila že pred potresom. Zaostalosti Haitija ne moremo razložiti samo z nekim obtoževanjem velikih sil, predvsem ZDA, ki da otoško državo držijo v revščini. Prej gre za vrednote, za poglede na življenje, za nedelujoče institucije in korupcijo, kar vse prispeva k zaostajanju za drugimi državami v Amerikah.

ZDA so po potresu v pomoč najprej poslale vojake. To znajo najbolje. Kar ne pomeni, da so ameriški mornarji, marinci, vojaki tako slabi, da bi se jih na Haitiju morali braniti. Prišli so pomagati. Ni namreč posebej verjetno, da bi šlo za imperialno posredovanje, željo po dolgoročni prevladi. To namreč ZDA že tako ali tako imajo.

Prišli so še drugi in pojavile so se težave. Infrastruktura je že bila pred potresom zanič, potem še bolj in pomoč ni mogla prihajati tako hitro, kot je bilo potrebno. Zato je prišlo do nekaj kratkih stikov. Zavoljo tega ne gre celotno mednarodno skupnost obtoževati, da se ni trudila dovolj. Razmere so bile izredno težke in to še vedno so; vsem ni bilo mogoče pomagati.

Tomaž Mastnak piše v Objektivu o političnem izkoriščanju katastrofe, o medijski invaziji:

In kaj je bilo medijsko sporočilo? Bili sta, in še vedno sta, dve glavni sporočili. Prvo je dobrota, altruizem, radodarnost in požrtvovalnost zahodnih humanitarcev, začenši z ameriško vojsko. Drugo je divjaštvo domorodcev.

Kar naenkrat niti pomoč ni več dobra, je le način izkoriščanja trpljenja celotne države. Včasih se moramo vprašati, če bi se recimo ZDA odločile umakniti v izolacijo, če bi domov potegnile vse svoje vojake in prekinile vso trgovino s tujino, bi bile mar še vedno krive za vse slabo na svetu? Če pomagajo, če se vmešavajo, so krive, če se ne vmešavajo, če se brigajo zase, so zopet krive.

To na primer dobro vidimo pri pozivih po posredovanju v Darfurju. Ameriške oborožene sile, ki jih v Iraku in Afganistanu obtožujejo marsičesa slabega, bi naj v Sudanu posredovale. Ene vojne so bolj opravičljive od drugih, tudi ubijanje ni vedno slabo, odvisno iz katerega zornega kota gledaš, v kaj verjameš. Ljudje, ki verjamejo v humanitarne intervencije, so zmožni velikih grozodejstev, da se le razreši probleme, ki jih sami imajo za odgovornost zahoda.

Nesrečo drugih imamo radi, da lahko imamo radi same sebe. Bolj je ozadje grdo, bolj smo si lahko všeč, bolj samovšečni stojimo v ospredju.

Je res tako težko enkrat priznati, da tudi mednarodna skupnost, tudi ZDA, kdaj pa kdaj naredijo vse kar je v njihovi moči, da bi pomagali ljudem po katastrofi? Je res tako težko razumeti, da vse težave revnega sveta pa le niso krivda bogatih in močnih?

In na koncu se postavlja še eno veliko, ne, kar ogromno vprašanje. Če bi se recimo predsednik ZDA odločil, da mu je dovolj pljuvanja po njegovi državi, vsakokrat ko se odloči komu pomagati in bi vse skupaj ignoriral ter igral na izolacionizem, bi mar potem tisti, ki tako radi kritizirajo, češ da je vse vedno narobe, sami kaj storili, da bi organizirali pomoč? Bi sploh imeli sredstva za to? Bi si vzeli čas? Bi znali organizirati ogromen podvig pošiljanja na tone in tone pomoči in na tisoče reševalcev na drug konec sveta?

Share/Bookmark

1 Comment(s)

  1. Kongres je tisti, ki odloča o politiki, predsednik to samo izvaja (saj veš, trike (+1) stebri vlade). Še predsednik je samo lutka, saj so za njim veliki interesi, ki mu stalno dihajo za ovratnik.

    Kar pa se Haitija tiče… “Occupation happens”. Kar poglej Guantanamo. Ko ameriška vlada enkrat namoči svoj penis nekam, ga stežka umaknejo.

    romunov | Jan 25, 2010 | Reply

Post a Comment