Kdo bi si mislil, da bo na koncu prav Bojan Požar  zaslužen za to, da resnično ozadje smrti doktorja Saše Baričeviča ne bo izgubljeno in pozabljeno, da bo nek rumeni medij, da bodo blogi in anonimni komentatorji na spletu tisti, ki bodo velikim medijem (to se pravi tistim ‘verodostojnim’) preprečili vse skupaj prikriti.  Zanimivo in žalostno hkrati.

Kolega ateistek je na svojem blogu ob tem pred dnevi zapisal tole:

Namreč, medtem, ko se vsi ukvarjamo s tem ali so bili neki psi obdelani z dildom ali ne in zakaj je uradna politika dovolila vračilo nevarnih psov izprijenemu lastniku s sumom korupcije in klientelizma, gre mimo nas veliko bolj pomembno dogajanje na zdravstvenem ministrstvu. Ampak, očitno je nekaterim bolj zanimivo predajanje momentu perverzne zoofilije, kot razsodnosti. Z obtoževalnim prstom kažejo na vse, ki jih kakorkoli lahko povežejo s to zgodbo. Pravzaprav sploh ni več razlike med Pogačnikom, Senico, Kresalovo ali Baričevičem. V tem podzavestnem obračunu so naenkrat vsi klientelistično-koruptivni sodomiti.

Problem je, da tokrat množice imajo prav, elita je pa  sprijena, da ne rečemo neumna, sposobna skrbeti samo za svoje interese, svoje nore potrebe in se medsebojno pripravljena ščititi, ne da bi jo ob tem omejeval kakršen koli zakon ali morala. Ta zgodba je zagotovo najbolj pomembna zgodba tega začetka leta 2010, mnogo bolj kot gradnja novega bloka termoelektrarne, slabo zgrajene avtoceste, ki jih obnavljajo nekaj mesecev po otvoritvi ali zapirajo zaradi burje, mnogo bolj celo od natolcevanja o svinjski gripi ali napak v zdravstvu. Kaže nam namreč na vzrok vseh teh problemov, je kot od Boga vržen simbol vsega zla v tej državi: zdaj pa se moramo mi odločiti, kaj bomo s tem simbolom, s to zgodbo.

Namreč, jasno kot beli dan je, da so glavni mediji hoteli vse skupaj zatajiti in so morda že velikokrat kaj zatajili, pa je to šlo mimo nas. Ni jih pri tem zanimala branost ali gledanost, ki jih sicer tako zelo zanimata, še manj resnica, ne, temveč varovanje interesov določene klike, ki je tako zelo povezana tudi z njimi. Glejte, če ne bi bilo povezav z odgovornimi v teh medijih, te severnokorejske cenzure ne bi bilo mogoče izvajati, administratorji ne bi tako neumno zapirali komentarjev, čeprav so dobro vedeli, kako zelo kontraproduktivno je to na spletu, kjer se lahko druga plat zgodbe vedno širi po drugih kanalih. Še sreča, da se kdo ni spravil cenzurirati spleta, kar bi potem bila prav kitajska poteza, seveda obsojena na neuspeh.

Takole torej je: Živimo v državi, ki ji preko raznih zakulisnih povezav, velikokrat kar sorodstvenih, vlada klika ljudi, ki jim ni mar za nič drugega, kot za njihove potrebe. Te povezave segajo od gospodarstva, medijev, raznih klubov uglednežev, v politiko, v razne strokovne kroge in so večje od trenutnih političnih strank, večje od tega, kar se nam na prvi pogled skozi izkrivljeno sliko, ki nam jo podajajo mediji, kaže kot scena odločevalcev naše sedanjosti in prihodnosti. To je siva stvarnost, ki je nismo sposobni v celoti definirati, ker za kaj takšnega niti nimamo sredstev. Ko enkrat ni medijev, pripravljenih in sposobnih razkrivati resnico, se ta izgubi in zavlada lažna podoba sveta.

Kako zelo prepletena je mreža sorodstvenih in drugih vezi, nam kaže že teh nekaj stavkov na Požar reportu:

Kaj se dogaja s famozno državno sekretarko na ministrstvu za kmetijstvo Sonjo Bukovec, ki se je nepričakovano hitro znašla na kraju tragedije. Bukovčeva je namreč na bolniškem dopustu, je pa tudi sestra župana Semiča Janka Bukovca (enega od ustanoviteljev Slovenske ljudske stranke) in menda dobra prijateljica Vide Čadonič Špelič, generalne direktorice Vursa in nekdanje glavne tajnice Slovenskih krščanskih demokratov, ko jih je še vodil sedanji evropski poslanec Lojze Peterle. Sestra Sonje Bukovec, Marija Bukovec Marolt, je nekdanja državna uradnica in bivša revizorka (zaposlena je bila tudi v poslanski skupini SLS), zdaj pa je odvetnica v pisarni njenega moža, ljubljanskega odvetnika Zmaga Marolta.

Ali pa tole na Libertarcu:

Včeraj so novinarji razkrili, da je pozitivno strokovno mnenje, naj se bulmastifi vrnejo pokojnemu zdravniku Saši Baričeviču na predlog odvetnika Mira Senice napisal stric ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal - Rajko Rotner. Danes je naš Mosad izbrskal podatek, da je v sodbi, v kateri je sodišče ugotovilo naj se ugotovi ali je pse čisto zares treba usmrtiti sodeloval brat pravosodnega ministra Aleša Zalarja - Boštjan Zalar. Prav ta sodba je odprla pot za delovanje komisij, ki so sledile.

Pokazalo se je, in to sem  že kar nekaj časa slutil, da med blogi in večjimi mediji glede verodostojnosti v tej državi ni nobene posebne razlike, da so večji mediji kot recimo RTV Slovenija ali Delo le malo bolj kulturno predstavljeni rumeni časopisi. Torej, da od njih ne gre pričakovati kakšne posebne verodostojnosti, a to se tako ali tako izkaže ob vsakem izbruhu ‘kuge stoletja’, ki potem tako kot svinjska gripa utone v pozabo ali v neumnem povzemanju ameriške propagande, ki nas bo zdaj zdaj znova začela prepričevati v nevarnost jedrskega napada s strani še ene nevarne države, če le ne bomo dovolj odločni in podprli sankcij ali celo vojne.

Vprašanje, ki me v tem trenutku muči je, kako odgovoriti na takšno stanje. Zaupanja v večje medije nimam nobenega več, z afero Baričevič se je pokazala grda podoba naših elit in to mnogo bolj, kot sem to bil pripravljen verjeti prej. Saj razumem, da ljudje kradejo, kadarkoli pridejo do korita, a takšen razplet je nagnusen. Razumem tudi, da so mediji vedno pristranski, a takšno pomanjkanje alternative je grozljivo in omogoča cenzuro, kot si jo lahko privoščijo v kakšni avtoritarni državi. Razumem tudi, da vedno obstojijo sorodstvene in prijateljske vezi, da imajo gospod tožilec, gospod sodnik in gospod policist pogosto dobre povezave in se bodo sporazumeli tako, da nobenemu nikoli ne bo hudega in da takšno stanje vlada povsod, vendar pa bi vseeno morala obstajati neka meja, do katere so normalni ljudje pripravljeni popuščati in se prilagajati in v tem primeru, o katerem zdaj govori cela Slovenija, je bila meja prekoračena.

Zgodilo se je, no, pa raje citiram nekoga drugega, ki malo bolj grobo opiše problem:

ugledni zdravnik Baričevič, ugledni član ugledne druščine Lions, ki ga je poznala “polovica Ljubljane, večina politikov, vsi umetniki in vsi doktorji”,
je v svoji garaži fukal pse.
pse je fukal v času, ko se je osebno dotikal uglednih politikov in meniđerjev, pse je fukal takrat, ko je proti HPV cepil mladoletzna dekleta, pse je fukal v času prijateljevanja s predsednikom vlade.
glede na to, da je s Senico prijateljeval 30 let, je jasno tudi, da je bil ugledni Senica v vsakem trenutku, ko je ugledni Baričevič kadarkoli fukal pse, njegov prijatelj.

Na žalost verjetno nikoli ne bomo izvedeli, kdo vse je vedel za pravo ozadje, ker nikar ne pričakujte kakšne preiskave. Že to, da je pokrovko odneslo  in je vse prišlo v javnost, je mali čudež, ki elitam dokazuje, da vsega ne morejo nadzorovati. No, ni rečeno, da ne bo posledica kak zakon, ki bo urejal stanje na spletu, da bi s tem lahko v prihodnosti  preprečili podoben zaplet.

Moj odgovor na vprašanje, ki me muči, leži v normalnem posamezniku, ki zna uporabljati nove tehnologije in širiti svoje mnenje in ki po drugi strani ima toliko hrbtenice, da se ne pusti ustrahovati vsemu stroju zvez in poznanstev nad njim. Ne zaupam v politične stranke, sploh ne v alternativo temu, kar imamo na oblasti zdaj, niti ne zaupam RKC, ki se ubada s precej podobnimi težavami s pedofilijo in branjenjem duhovnikov, ki bi jih morali pri priči izgnati z ognjem in mečem. Vse kar ostane je pošten posameznik. Ni veliko, vojna je verjetno že v naprej izgubljena, če na drugi strani stoji celoten sistem, ki zna uporabljati vse od cenzure, leporečja do najbolj brutalnih groženj, a nekaj vendarle je.

O neki revolucionarni alternativi, ki bi zrasla od spodaj in bi bila sposobna temeljito počistiti  s tistimi, ki nam zdaj vladajo, pa je tako ali tako še prezgodaj govoriti. Dokler nas  mediji polnijo s Kmetijami in podobnim sranjem in dokler mi to iz dneva v dan požiramo, že ne.

Ostajam pri tem, da je to najbolj pomembna zgodba ta hip. Če nam bi uspelo v tej državi razrešiti problem vse te zlizanosti, sorodstvene ali kakšne drugačne, zavoljo katere lahko nekateri počnejo vse, drugi pa so obsojeni na bedo, bi tudi slabe ceste bilo težje graditi, ker bi obstajal nek nadzor in se denarja ne bi metalo raznim lobistom v naročje,  ker bi vendarle odgovorni zavedali, komu so na koncu koncev odgovorni. Manjka nam vizije, predanosti odločevalcev nečemu večjemu od njih samih in njihovih družin in njihovih prijateljev. Zgodba je pomembna tudi zato, ker nam kaže kako zelo živimo v državi nadzorovanih medijev, ki jih je mogoče usmeriti v določeno smer z nekaj telefonskimi klici. Tišina preteklih dni je bila nekaj časa namreč oglušujoča.