Saj ne, da ni bilo pričakovati takšnega odziva. Pasja afera je opozicijsko SDS na začetku pustila dokaj hladno: zavedati so se morali, da lahko v tem primeru modro molčijo in pustijo, da jeza proti koalicijski vladi narašča, še sploh kasneje, ko so se nekateri večji mediji začeli iti cenzuro. S časom pa se seveda niso mogli več zadrževati. Preveč je tukaj streliva, ki jim lahko koristi.

K sreči za novi družinski zakonik, do zdaj še ni bilo pretiranega povezovanja sprevrženih dejanj Saše Baričeviča z zvezami homoseksualcev ali z možnostjo posvojitve otrok.  Verjemite, to bo še prišlo. V preprostem svetu nekaterih, hočejo homoseksualci otroke imeti samo zato, da bi jih potem posiljevali, kakor je Baričevič svoje pse in bi bil vsak otrok, ki bi ga dobili v svoje kremplje, v strašni nevarnosti. Tega pa ne bi radi dopustili, mar ne. Da bi mnogi homoseksualni pari radi za otroke predvsem skrbeli, jih vzgajali v odgovorne državljane in jim omogočili dobro izobrazbo in čim lepše življenje, jim niti na pamet na pade.

A za zdaj ostajamo pri levičarskih političnih, gospodarskih in medijskih elitah in vedno bolj pri povezovanju trenutnega stanja s prihodom komunistov na oblast po drugi svetovni vojni in z vsemi zločini njihovega režima. Kar je tudi logično, ker v sebi nosi nekaj resnice, čeprav poenostavljati vsega skupaj vendarle ne gre.

Tako se je predsednik opozicijske SDS javil s prav takšnim napadom, ki v sebi nosi kar nekaj resnice in ga je zato modro dobro preučiti in povzeti vse tisto, kar je koristno, drugo pa seveda zavreči. V zapisu na spletni strani SDS-a, pod naslovom Boga ni. Vse je dovoljeno, je zapisano:

Pravno mnenje, strokovna ekspertiza, odločba komisije prve in seveda druge stopnje, sodba upravnega in kajpada tudi vrhovnega sodišča (celo ustavnega, če je potrebno), predlog zakona, zamujen podzakonski akt, začasna odredba, klic iz ministrovega kabineta, načelno mnenje protikorupcijske komisije, glas iz računskega sodišča ravno ob pravem času, odločba informacijske pooblaščenke, dezinformacija diplomatski mreži, pristranski članki in komentarji, TV oddaje, medijski molk, neobičajna zamuda pri obveščanju državnega tožilstva, neopravljena hišna preiskava, vsakršne izjeme od pravil…  prava malenkost. Ni da ni. Le na prava vrata je treba potrkati, a ta so dostopna le posvečenim.

To seveda drži. Kraljestvo zvez in poznanstev je drugo ime za Slovenijo, kar pa seveda ne pomeni, da je omejeno samo na levo stran političnega prostora, saj na takšen način delujejo vse slovenske politične stranke (recimo da je SNS le preveč radikalna in odmaknjena, da bi lahko), celotna država, celo večina navadnih državljanov. Po eni strani smo premajhni, preveč se poznamo, premalo je lahko zavoljo tega neodvisnega nadzora, pa še institucije pogosto niso najboljše, da ne govorimo o vrednotah, ki jih nosimo v sebi.

Napad na povojno zgodovino, na tako imenovane naslednike komunističnega režima, sledi:

Žegnana voda, s katero so poškropljeni pripadniki izbrane tranzicijske elite, pa ni prozorna, temveč rdeče obarvana tekočina. Je kri. Življenjska tekočina žrtev velikega zločina, prelita zaradi koristi povojne komunistične avantgarde in njihovih dejanskih in političnih naslednikov, ki sestavljajo večji del današnje tranzicijske elite. Če je bilo njihovim biološkim in političnim prednikom dovoljeno najprej moriti, nato pa še drastično kršiti človekove pravice brez kazni, potem ni nobenih ovir, da kraje, zlorabe in vsakovrstna sprevržena dejanja ne bi bila dovoljena njim.

Tukaj se poraja dvom že ob tem, ali lahko levico, kot jo poznamo zdaj, SD, Zares, LDS, vse manjše skupine, ki blodijo tam zunaj, politično resnično povežemo s prejšnjim komunističnim režimom in ali so res njihovi politični nasledniki. Po osamosvojitvi je slovenski politični prostor doživel hude spremembe in komunizem je dejansko povsem izginil, nadomestila pa so ga ali vera v prosti trg, ali v neko mešano gospodarstvo, ali v socialno demokracijo, ali v Blairovo tretjo pot. Plansko gospodarstvo je dejansko pokopano že kar nekaj časa, trditi, da živimo v policijski državi in diktaturi, pa je tudi neumestno. Komunizma ni več, naslednikov pa ideološko tudi nima. Kar imamo zdaj, je nekaj povsem novega, ali če hočeta kakšne zgodovinske lekcije, blago nadaljevanje predvojnega stanja. Sorodstvene vezi so po drugi strani nekaj povsem drugega.

Podobno kot v Rusiji, kjer predsednik Medvedjev skuša čim večkrat poudarjati, da je Stalinizem bil zločin in da tega ne gre pozabiti in iz tega lahko jasno sklepamo, da če nekdo podpira zločine v imenu napredka države, ta ni najbolj primeren kandidat za velikega demokrata in borca za pravice posameznikov, tako je tudi pri nas. Če so bili komunistični zločini po vojni upravičeni v imenu napredka v bolj pravično družbo, potem so lahko tudi danes upravičeni, da bi se uničilo  vse tiste, ki še zdaj nasprotujejo temu, kar velja za napredno in pravično. Nevarnost za spoštovanje človekovih pravic ljudi, s katerimi se takšni ljudje ne strinjajo, je velika, še večja pa je možnost, da jim bodo zaprta številna vrata, na katera lahko bolje povezani in politično primernejši le potrkajo, da se jim na stežaj odprejo.

Predsednik SDS-je dobro zadel velik problem, ki ga imajo nekateri samooklicani varuhi dostojanstva, za tem pa se prej skriva želja obrambe elite pred podivjano maso, ki grozi, da jim bo pobrala vse privilegije:

Uvodničarka in urednica tednika Mag, ki ga prav tako zastonj delijo kot prilogo Delovih izdaj, pa si je ob naštevanju reakcij ljudi na garažno afero dovolila celo zapisati, da »je z narodom v tej deželi nekaj hudo narobe.« Ta »globoka« misel je bila objavljena celo s poudarjenimi črkami.

Problem tega stavka je ogromen, saj kaže na to, da se je zgodil prelom med množicami in majhno elito. Stavek je tudi zelo problematičen, ker spominja na stare komunistične bedarije, s katerimi so se proti koncu svoje dobe skušali še rešiti in obdržati oblast, a so vedno bolj izgubljali stik z realnostjo, da bi jih potem ta v velikem rušilnem valu preprosto odplaknila, ne da bi v resnici imeli kaj veliko možnosti obraniti svojo oblast. Vodni topovi, se zdi, ne bodo nič pomagali, če se bo v okvirih trenutnega varčevanja v celi državi in nezadovoljstva celo policistov, da ne rečemo tudi večine javne uprave, njihovim upravljalcem v nekem trenutku zazdelo, da se borijo na napačni strani.

Če bo na koncu dneva prišlo do tega, da bo na eni strani ostala majhna zlizana elita politikov, gospodarstvenikov, medijskih ljudi in njihovih zagovornikov, na drugi strani pa bo lahko opozicija računala na jezo množic, ki jih bo s podobnim razmišljanjem, kot si ga je dovolila Mateja Babič v Magu (ženska ni verjetno imela nič pietete do  prejšnjega Magovega kolektiva, ko je prišlo do prevzema revije, zdaj pa bi zahtevala pieteto do Baričeviča!), odbila sama, rezultata ne bo težko napovedati. Prej ali slej bo prišlo do zamenjave oblasti. Da bo takšen umik v izolacijo pred ‘podivjano drhaljo’ na koncu privedel celo do preseganja zakoreninjenih delitev v slovenskem političnem prostoru, je tudi povsem možno.

Janez Janša slovenski politični levici svetuje, kako se preobraziti in postati moderna levica:

interesu začetka zdravljenja slovenske družbe je, da dobimo v Sloveniji levico, ki bo tako kot je nemška socialdemokracija obsodila Stasi in njegove metode, sposobna obsoditi delovanje slovenske Udbe. V interesu Slovenije in njenega normalnega razvoja je, da dobimo levico, očiščeno ostankov totalitarnih ideologij in navdušenja nad rdečimi maliki. Levico, ki bo dosledna zagovornica socialne pravičnosti in ne podpornica tranzicijskih kraj in malverzacij. Levico, ki bo ozdravljena razrednega sovraštva ter sposobna razvojnega sodelovanja z drugače mislečimi.

Tukaj se utegne skrivati razlog, zakaj na koncu SDS vendarle ne bo pobrala toliko podpore, kot bi je iz tega vsega bizarnega dogajanja lahko. Da, res je, da so štiri leta vladavine Janeza Janše pri marsikomu pustila grenak priokus in si ne želi več njegove vrnitve na mestu predsednika vlade (sicer pa je tako ali tako obremenjen z orožarskimi aferami). Čeprav, kar imamo zdaj, volivce levice vedno bolj sili v apatijo, kot v odhod na volišča, kar je potem spet prednost SDS-a, ki bo znala mobilizirati svoje privržence. Toda mnogo bolj, kot izkušnja pretekle Janševe vladavine, utegne SDS-u škoditi pretirano povezovanje trenutne politične levice z zločini komunističnega režima. Je pač tako, da velik del slovenskega prebivalstva še vedno čuti, da so se partizani borili za nekaj dobrega, njihovi nasprotniki pa za Hitlerja in potem celo komuniste pogosto povezujejo z mnogimi dobrimi lastnostmi komunističnega režima. Vsaj brezposelnosti se jim ni bilo treba bati.

Vrnemo se  lahko na tisto ost napada, da opravičevanje preteklih  zločinov v imenu napredka države vodi v nadaljevanje takšnega razmišljanja in v zločine tukaj in zdaj. Gotovo, vendar seveda ni vse tako zelo preprosto, saj to ne pomeni, da je zaradi zločinov režima treba kar zavreči vse tisto, za kar so se komunisti in njihovi zavezniki med vojno borili in kar je veliko ljudi moralo tudi po vojni jemati za nekaj dobrega. Slovenska levica (in tukaj smo na spolzkem terenu - govoriti bi morali predvsem o socialni demokraciji, liberalcih, zelenih, itd, kar bi potem mnogo bolje odražalo dejansko stanje političnega prostora) ne sme in ne more zavreči vsega, kar so promovirali tudi komunisti, samo tisto, kar je bilo očitno sprevrženo.

Sam bi se globoko strinjal s tem, da potrebujemo socialno demokracijo, ki  se bo otresla malikovanja simbolov preteklega režima. Verjetno bomo slej ko prej prišli do trenutka, ko se bo to zgodilo in bo od povojne in predosamosvojitvene preteklosti ostalo le partizanstvo, nekaj pozitivnejših osebnosti in  vera, da si tudi manj srečni v življenju zaslužijo pravično plačilo za svoje delo in neko socialno varnost. To bo potem moderna socialne demokracija, ki se ne bo bala tudi občasnega razrednega boja: večji kapitalisti ga seveda nenehoma  izvajajo in ga še bodo na škodo velike večine prebivalstva.

A stanje je takšno kot je in že v primeru odlikovanja gospoda Ertla smo lahko videli, kako vsak takšen napad na prejšnji režim mobilizira določen del slovenskega prostora. Ertl ni ravno fotogeničen, ne ravno osebnost, ki bi si že na prvi pogled pridobila simpatije, tako da nam je jasno, kaj lahko povzroči nadaljevanje napadov na voditelja Jugoslavije Tita ali pretirano povezovanje partizanstva in komunistične revolucije in potem še med in povojnih zločinov. Janez Janša ima prav, da v tem primeru gre za biološke naslednike  (če že politični niso: trdim, da bi pri katerokoli stranki, še tako nemogoči, ki bi se okitila s partizanstvom in Titom, eni in isti ljudje prav drveli k njeni zastavi. To pojasnjuje tudi uspeh Drnovškovega LDS-a, ki je na nek bizaren način veljal za levičarskega, pa je delal vse na tem, da bi državo popeljal v  državni kapitalizem), ki se ob vsakem takšnem napadu zganejo in mobilizirajo in strankam politične levice, ki znajo to dobro izkoriščati, prinesejo ogromno  glasov.

Na koncu še k tisti Janševi pomoti, da če ni Boga, je vse dovoljeno, spada v Zločin in kazen (Bratje Karamazovi). Resnica je takšna, da to ne drži, kajti to bi potem pomenilo, da bi ateisti vsi po vrsti bili zločinske kreature (kar so nekoč mnogi prav zares verjeli), ker bi menili, da je za doseganje ugodja dovoljen vsak zločin. Zgodovina nas uči, da so globoko verni ljudje pogosto bili strašni zločinci (zgodnji komunisti so tudi bili globoko verni, le da ne v Boga), ateisti pa najboljši ljudje. Ateistična levica na tem področju prav gotovo ne potrebuje nobenih lekcij, saj je zgodovina najboljša učiteljica.