Predsednik republike Danilo Türk je uspešno preživel interpelacijo. Drugače niti biti ni moglo, saj stranke, ki ga podpirajo, v Državnem zboru premorejo večino, to, za kar je bil obtožen, pa ni tako zelo pomembno, da bi jih prepričalo v drugačno glasovanje. Ne glede na trditve opozicije.

Opozicijski so bili seveda pričakovano besni nad vzvišenostjo predsednika, ki se ni postavil v kot in cmeril, kakšno napako je storil, pač pa je prešel v protinapad in jih poučeval, kako zelo narobe ravnajo. Imel je seveda prav, kajti vse tisto, kar so mu očitali, ni bilo ravno verjetno. Z odlikovanjem, tudi če bi kdo ravnal drugače, ni ravnal ne zoper Slovenijo, ne zoper spomin na osamosvojitev, ne zoper žrtve preteklega režima, saj ni odlikoval nič drugega, kot delovanje gospoda Ertla za časa priprav še enega mitinga resnice, ki bi v tistem primeru naj odnesel slovensko oblast in postavil Miloševiču pokorno. Kar bi težko uspelo, a pustimo tisto.

Kakor kaže ravnanje SDS-ovskih svetnikov na Jesenicah (slišal sem mnenje, da bi to lahko bilo načrtovano), kar je gospod predsednik tudi poudaril, je prej kot za resnično zgroženost nad njegovim dejanjem, šlo za le še enega v vrsti napadov, s katerimi se hoče zrušiti trenutno oblast in jo čim prej nadomestiti s takšno, v kateri bo SDS imela prevladujočo vlogo. To ni nič drugega, kot politične igre, čeprav zelo brutalne in nespodobne, saj bi bilo mnogo bolj razumno po interpelacijah posegati le v resnično redkih in v nebo vpijočih primerih, s čimer bi tudi dobile večjo težo, kot jo imajo zdaj, ko veljajo le za politično šarado ali priložnost, da se poslanci razgovorijo ob večji pozornosti medijev.

Da gre navadnim državljanom to že pošteno na živce, je povsem razumljivo, saj tudi oni razumejo, kakšna so razmerja moči v Državnem zboru in da dejanja, ne besede, potiskajo državo naprej.

Predsednika republike smo na poštenih volitvah izvolili z večino in še zdaj uživa podporo mnogih. Drugi spet ga niso volili in ga ne podpirajo. Kaj nam to pove? Da je tista, kako bi naj bil predsednik vseh Slovencev malo za lase privlečena in nerealna. Je predsednik tistih, ki so ga volili in imajo očitno drugačno mnenje o svetu okoli sebe, kot oni, ki ga niso. Sicer ga ne bi volili. Tako pač deluje ta naša demokracija. Ne mislimo vsi enako, tisti, ki ima večino je izvoljen za svoj mandat in tam ostane do naslednjih volitev, tudi če se delež tistih, ki ga ne podpirajo medtem dvigne nad delež tistih, ki bi mu še vedno namenili svoj glas. Vse drugo govoričenje je brez pomena in je navadno zavajanje.

Čas obračuna pride na volitvah in tedaj se mora vsak volivec odločiti, ali je vmes spremenil mnenje in katerega kandidata bo podprl. Danilo Türk, če bo še enkrat kandidiral, bo tudi  šel skozi ta proces.

Prav zaradi tega je tudi tista, da moramo svojega predsednika spoštovati, neumestna. Če se ne strinjamo z njim, če ga imamo za nesposobnega, arogantnega, dvoličnega zapravljivca, zakaj bi ga potem spoštovali? Jaz na predsednik Türka še vedno gledam pozitivno in mi gre rahlo na slabo, ko poslušam obtožbe na njegov račun, a to ne pomeni, da od drugače mislečih pričakujem, da bodo tiho in v imenu spoštljivosti le kimajoče odobravajoči. Nespoštljivost seveda ne bi smela prerasti v navadno žaljenje, kar se na žalost v tej državi pogosto dogaja. To je že stvar kulture. Svoje nestrinjanje je vedno mogoče povedati na primeren način.

Kar je spet nekaj, kar v Sloveniji vedno bolj izginja. Strankarski boji so vedno hujši, na svetlo pa naplavlja vedno več gorečnežev, nepripravljenih upoštevati kakršnokoli drugačno mnenje, a še kako pripravljenih z največjo brutalnostjo žaliti svoje nasprotnike. Resnica s tem nima nobene zveze, želja po dokončni zmagi pač.