Pod komentarji na ta blog, sem zasledil sledeči komentar, ki povojne volitve v Jugoslaviji prikazuje, no, v malo boljši luči, kot so se dejansko odvijale:

Prve svobodne in demokratične volitve so bile razpisane za 11.november 1945.
Opozicija (meščanske stranke) je izstopila iz vlade DFJ in za volitve ni pripravila svoje liste. (Vidite, kako so ovirali razvoj demokracije!)
Na volitvah se je glasovalo za listo Narodne fronte in skrinjo brez liste, za katero so volili vsi, ki niso hoteli nove ljudske oblasti.
Volilna udeležba v celotni Jugoslaviji je bila 86%, za Narodno fronto je volilo 90,48% volivcev.
V Sloveniji je proti Narodni fronti volilo 16,75% volivcev.

Spomnil sem se ob tem na dvoje. Najprej na obisk muzeja narodne osvoboditve v Mariboru, kjer so bile predstavljene volilne skrinjice, uporabljene na omenjenih volitvah, pa tudi propagandi plakati. Takoj mi je postalo jasno, da glasovati narobe tedaj ni bilo ravno pametno, saj te je lahko zadela neljuba usoda, pa še vsi so vedeli, kako si glasoval.

Drugo je češka izkušnja. Po vojni je bil obnovljen predvojni demokratični sistem, a so komunisti, čeprav brez večinske podpore, leta 1948 izvedli puč. Demokracija, podpora ljudstva, to jih ni ravno zanimalo, ko je šlo za uresničevanje njihovih pogledov na svet. Kasneje so na vseh volitvah seveda zmagovali, kar niti ni čudno, glede na to, da so redno uničevali vsako opozicijo. Veljalo je, kdor se nam ne pridruži bo uničen, pa tudi če se nam, bo verjetno tudi uničen, če je jud, ni preveč poslušen ali ima kakšno drugo ‘napako’.

Zanimivo le, da so se sploh šli volitve, glede na to, da so vsi vedeli, da gre za prevaro in da ni druge izbire, kot vladajoča stranka.