Rusko iskanje zahodne vojaške tehnologije in orožja je morebiti  doseglo nov vrh. Po francoski nosilki helikopterjev tipa Mistral, naj bi se po poročanju italijanske Anse Rusi zanimali za do tisoč italijanskih oklepnikov. Po eni strani žalostno za rusko vojaško industrijo, ki ji po dolgem nazadovanju vsekakor ne gre vse od rok,  po drugi strani razumljivo iskanje nove opreme, da bi bila vojaška reforma hitreje opravljena. Razumljiva je tudi  krepitev odnosov s ključnimi zahodnimi državami.

Nista samo Italija in Francija dve ključni državi v ruski strategiji ustvarjanja bolj toplega objema zahodne Evrope, s čimer si Kremelj obeta zagotoviti mir na zahodnih mejah in območje, s katerega lahko pridobiva tehnologijo in s katerim lahko trguje. Še bolj je na udaru Nemčija, ki še vedno predstavlja najpomembnejšo evropsko državo. Kljub gospodarski krizi je ta država bogata in polna napredne tehnologije in lahko veliki Rusiji pomaga k hitrejšemu dvigu k ponovnemu statusu velike sile.

Tudi Nemci sami se zavedajo pomena prijateljstva z veliko vzhodno sosedo Evropske Unije in tako odprto pismo  nemških  pomembnežev s področja obrambe, med njimi  bivšega obrambnega ministra Volkerja Ruheja, ne prihaja kot presenečenje. V njem pozivajo k poglobljenemu zavezništvu z Rusijo in vključitvijo države v NATO, saj da imajo ZDA, njene evropske zaveznice in Rusija skupne interese in lahko skupaj lažje delujejo v svetu, v katerem se dvigujejo nove velike sile. Ob tem gre občutiti strah pred rastjo kitajske velesile in izgubo moči zahodnega sveta, ki se vedno bolj počuti nemočnega ob tektonskih spremembah razmerij v mednarodni areni. Nič več ni enostavno obvladovati celega planeta, kar že dokazujeta izredno dragi vojni v Iraku in Afganistanu, dveh državah, ki pred vojno nikakor nista veljali za večji sili. S kremeljskimi vladarji ob strani bi se breme vsaj malo porazdelilo, po drugi strani pa mora voditelje v zahodnih prestolnicah obliti srh, da bi se pojavilo kakšno trdnejše zavezništvo med Rusijo, Kitajsko in Indijo. Rusijo je torej bolje imeti za zaveznico, kot nasprotnico.

Nemci imajo seveda tudi druge interese. Za krepitvijo vezi z Rusijo stoji tudi želja po večji neodvisnosti, saj za zdaj razmere v zahodni Evropi še vedno do določene mere obvladujejo ZDA in se Berlin ne more vedno odločiti po svoje. Z novim zaveznikom so možnosti za bolj neodvisno zunanjo politiko odprte, odprte pa so tudi možnosti obvladovanja centralne in vzhodne Evrope, saj Rusija ne uživa priljubljenosti v tem delu sveta in lahko tako Nemčija postane njihov (izkoriščevalski) varuh. Po drugi strani se zavedajo, kar pisci odprtega pisma tudi poudarjajo, da ZDA svojo pozornost preusmerjajo z Evrope, ki uživa obdobje miru, na azijsko pacifiško regijo in s tem niso  več sposobne igrati velikega zaščitnika, kakor v preteklosti, ko je varnost zahodne Evrope slonela na njihovih ramenih.  Tisto obvladovanje zahodnoevropske politike, ki bi se je v Berlinu gotovo radi rešili z novimi povezavami, bo tako prej ko slej z umikom Američanov odpadlo samo od sebe in potem bo odgovornost za varnost v rokah samih evropskih članic zveze NATO.

Da kaj takšnega Britancem ob vsem njihovem sovraštvu do velikega vzhodnega medveda lahko postane slabo, ni potrebno poudarjati, sploh še ne, ker se tudi v Londonu zavedajo, kako malo možnosti imajo karkoli preprečiti in kako zelo okrepljeni so kremeljski vladarji že zaradi njihove slabe energetske politike, ki jih lahko v naslednjih letih pusti zelo odvisne od uvoženega plina. Tako kot Američani in vzhodni Evropejci, se bodo tudi Britanci na vse kriplje trudili, da Rusija ostane nasprotnik in zunaj NATO pakta, a to ne pomeni, da se nekatere druge države ne bodo odločile okrepiti odnose z Rusijo in s tem oslabiti zavezništvo. Sploh Nemčija je zmožna zelo samosvoje zunanje politike, če se v svoji bližnji soseščini odloči malo bolj razkazovati svoje mišice.

Rusija v NATO kmalu ne bo vstopila, ker ima v zavezništvu preveč nasprotnikov, ki si želijo videti njenega propada na status tretjerazredne sile, ne pa vključitve in enakopravnega obravnavanja. Dolgoročno se stvari lahko spremenijo, saj tisti strah pred krepitvijo drugih velikih sil in nezmožnost obvladovanja razmer v svetu, lahko vodi k strateškemu premisleku celo v Washingtonu in Londonu, če že v Varšavi, Bukarešti in Talinu ne bo. Njihov pogled na svet je tako ali tako mnogo ožje usmerjen.

Vse bo odvisno od razvoja držav, kot so Kitajska, Indija, Iran, Turčija, Indonezija in še cele vrste manjših, a tudi pomembnih držav, ki ne spadajo ravno v okvir zahodnih povezav. Strah pred rumeno ali kakšno drugo nevarnostjo utegne v prihodnosti še kako narasti in voditelje usmeriti v iskanje novih zaveznikov, da bi obdržali to, kar so si prigrabili v obdobju zahodne prevlade.

Kot se zavedajo pisci odprtega pisma, z Rusijo zahodni zavezniki pridobijo energetsko varnost, možnost obvladovanja razmer v Centralni Aziji, več nadzora nad širjenjem orožja in tudi več možnosti za obvladovanje Varnostnega Sveta Združenih Narodov. Ob tem pridobijo tudi največjo državo na svetu z ogromnimi resursi in z jedrskim arzenalom, s katerim ne more tekmovati nobena država izven zavezništva NATO, čez čas pa ob vojaških reformah tudi veliko konvencionalno vojaško velesilo. Resnično, kremeljske vladarje je bolje imeti za zaveznike, kot nasprotnike.