Naš predsednik vlade je že od vsega začetka njegovega vladanja tarča številnih kritik. V resnici je to bil že prej, ko mu kar nekaj časa niso hoteli priznati vlogo vodje na levici in so se razni komentatorji sprenevedali, da levica svojega voditelja šele išče, čeprav je bilo jasno, da pod Pahorjem SD raste, vsi drugi pa cijazijo za njim. Hoteli so potem povzdigniti Golobiča, a tudi to ni uspelo in Pahor je slavil zmago in postal predsednik vlade, s tem pa je tudi začel uresničevati svoje zamisli o preobrazbi Slovenije.

Pravijo, da je neodločen, ampak če kaj, potem ima vizijo in o tej viziji bi se morali enkrat resno pogovoriti. Koalicija več političnih strank vedno pomeni določene omejitve pri izvajanju programa, ki si ga zastavi predsednik vlade, toda potem, mar Pahor ne izvaja tiste svoje blairovske politike, ki jo je vedno zagovarjal? Niso velike reforme, s katerimi nas skušajo posiliti, le uresničitev njegovih obljub? Mar niso tisti, ki so ga volili, pa niso poslušali, kaj govori, sami krivi, če se zdaj izvaja politika, ki je niso hoteli?

Zadnjič je pogovor nanesel prav na temo njegove slabe vlade in zanimalo me je, kaj konkretno mu ljudje zamerijo. (Vidmarjev prispevek na to temo na Razgledih pa me je motiviral, da tudi sam nekaj napišem.) Resnici na ljubo poslušamo veliko o njegovi ‘pocukranosti’, mehkužnosti, neodločnosti, poskusu sedeti na dveh stolih, a konkretno se potem rado izkaže, da mu zamerijo, ker ne čisti dovolj svojih političnih nasprotnikov, medtem ko drugo ostaja v ozadju. In je razlog, zakaj ostaja v ozadju zdravstvena in pokojninska reforma, zakaj se o tej tretji poti po slovensko ne govori niti približno toliko, kot o posiljevalcih psov, kadrovskih menjavah in odnosih z južno sosedo. Zato, ker v tej državi v političnih vrstah skorajda vlada konsenz, da je ni alternative temu, čemur pravimo neoliberalizem in da pač po tej poti hočeš nočeš moramo.

A tukaj je govora o Pahorju, ki definitivno odklanja staro, sindikalno, delavsko levico in gradi novo, podobno novim laburistom Tonyja Blaira, takšno, ki bo privatizirala, krčila socialo, nižala pravice delavcem, zmanjševala obremenitev proračuna s pokojninami, ki bo več dala na podjetniški duh in manj na socialno državo. Borut Pahor v tem primeru odločno rine naprej in nima kakšne posebno močne opozicije. Če izbrisani, pravice homoseksualcev in meja s Hrvaško lahko ljudi spravita na referendum, jih začuda pokojninska reforma ne bo, pa čeprav se zdi, kakor da bomo vsi morali delati skoraj do smrti in še tisti kratki čas ne bomo uživali kakšnega posebnega blagostanja.

Da, o tem bi morali bolj govoriti, zaradi tega bi se morali razburjati, pa smo vse preveč ujeti v spone dnevnopolitičnih spopadov, ko niti ni več pomembno, kaj kdo kaj zagovarja, ampak kakšne politične barve je. Saj ne, da pasja afera ni izredno pomembna: pokazala nam je na poglavitni problem v tej državi, na zlepljenost vseh sfer življenja. Rešitev tega problema je skorajda nemogoča, ker živimo v majhni državi, a vsaj olajšanje bi že predstavljalo velik napredek. Toda potem so tukaj še stvari, ki bi nas morale spraviti na ceste, a nas ne, ker smo preveč pasivni, ker so sindikati prestrašeni, ljudje apatični in ker mediji rumenijo ali pa so pod nadzorom elit, ki nočejo, da bi se ljudje razburjali zavoljo stvari, ki so resnično pomembne in o reformah, ki bodo znižale naše pravice, nekomu drugemu pa napolnile žepe.

Na žalost, kljub temu, da se komaj pobiramo iz velike gospodarske krize, da je Velika Britanija pod novim laburizmom, potem ko je Thatcherjeva že ogromno uničila, pred energetskim zlomom, da so ZDA vsak dan bolj zadolžene, da je Islandija padla na kolena, Grčija pa je tik pred tem in to vse zato, ker so v preteklih letih prevladovale podobne usmeritve, kot jih zagovarja Pahor, zdaj to veselo uveljavljajo na nas, v naivnem upanju, da bomo postali super uspešna država. Nekakšna Irska, če hočete.

Ko sem na prejšnjih državnozborskih volitvah svoj glas oddal za SD, predvsem pa za Pahorja, sem pričakoval, da bo hodil po zastavljeni poti in da mi predvsem ta del, zgoraj opisan, niti malo ne bo všeč. Niti malo me ni razočaral, presenetil pa tudi ne. Vse je bilo enostavno napovedati, od njegovega kompromisarstva na ravni spopadov med političnimi strankami, do njegove zmožnosti ostajanja nad škandali, ki se godijo pod njim, do zmernejše zunanje politike, do gojenja drugačnega pogleda na kadrovsko čiščenje, kakršno so si zaželeli njegovi politični sopotniki. Če bi imeli večinski sistem, bi to prišlo še bolj do izraza, kot zdaj, ko se je prisiljen pogajati z drugimi strankami, čeprav je po dveh aferah, ki sta načeli podporo LDS-a in Zares-a v zelo močnem položaju, ne glede na padajočo podporo njegovi koaliciji.

Glasa seveda nisem mogel oddati za kakšno stranki, ki bi bila bolj po mojem okusu, ker je preprosto ni bilo, socialna demokracija pa se je izkazala, in dogodki po volitvah kažejo na to, še za najboljšo rešitev. Kar nekaj pove o slovenski politični sceni, mimogrede. Kakorkoli, želel bi, da do teh obsežnih reform krčenja pravic ljudem, ki so v osnovi povsod volilna baza prav socialnih demokracij, ne bi prihajalo, a to se vseeno godi in se bo, kakor trenutno kaže, tudi izvršilo. Pri tem ni videti kakšnih večjih debat o tem, kakšno pot v prihodnost, kakšno družbo si v resnici želimo, pač pa neko vdanost v usodo tretje poti, neko vero, da bo trg že rešil vse s tistega nekaj malo države, kot je bo še ostalo. Pogovarjamo se o trpljenju ljudi, to že, a da bi temeljito premislili našo usmerjenost, se ne zgodi.

Morebiti se motim, morebiti našim medijem delam krivico, morebiti bomo vsi skupaj kmalu zmogli en velik vseslovenski pogovor na to temo in si bomo razjasnili, kaj v resnici hočemo. Vseeno se   mi bolj zdi, da bo vse teklo po starem, da bo bolj kot to, s katerim letom starosti lahko gremo v pokoj, važno, ali je Barbara Brezigar generalna državna tožilka ali ne in  bolj kot usoda delavcev, ki jim delodajalci ne plačujejo prispevkov in jih silijo k podpisom pogodb, s katerimi se spretno izogibajo izplačevanju minimalnih plač, pomembno, kdo obvladuje RTV Slovenija. Mi bomo pa nadaljevali po Blairovi poti.