Španski sodnik Baltasar Garzon je vlagal obtožnice proti  ljudem, kot so Augusto Pinochet, Osama bin Laden in pripadnikom Ete, a dokler se ni dotaknil španskih zločincev iz obdobja Frankizma, mu nihče ni metal polen pod noge. Tako v sobotnem Večeru pod naslovom Slavni sodnik na zatožni klopi, piše Jože Plešnar.

Sodnik Garzon se je tako spravil nad Franka, pri tem pa dregnil njegove naslednike, ki nočejo odpirati zgodovinskih ran, še manj pa se soočati z zločini svojih političnih prednikov.  Garzon se bo moral zagovarjati pred sodiščem, ker naj bi ‘zavestno in vede presegel svoja pooblastila pri preiskavi usode 113000 ljudi, ki so izginili med državljansko vojno.’ Njegovi nasprotniki so mnenja, da brskanje po zgodovinskih ranah nikomur ne koristi.

Zveni znano? Španija je zrcalna slika Slovenije, le da so tam zmagali pripadniki druge politične barve. Posledice so bile zelo podobne: tisoči pobiti in zmetani v jame brez obeležij, diktatura in preganjanje drugače mislečih, gospodarski zaostanek in prodajanje vere, da je v resnici drugje še slabše.

S tistim, da je nesmotrno brskati o zgodovini, niti ne bi bilo nič narobe, če druga stran tega ne bi rada počela, ko ji je to v korist. Včasih je dobro preteklost pustiti za seboj in se osredotočiti na prihodnost, ker s tem lahko presežemo delitve, ki nam onemogočajo hitrejši razvoj. V primeru Španije in Slovenije lahko vidimo, da sta obe strani v prvi vrsti zainteresirani le za krepitev svojih pozicij, resnica pa pri tem nima veliko, niti ne sočutje do ubitih in do preživelih. Tako bi na eni stran pometali pod preprogo, po drugi bi pa na dan vlekli zločine svojih nasprotnikov.