Jevgenij Bazhanov v svojih Lekcijah krigiške revolucije piše o reformah, ki so prispevale k zlomu carske in komunistične oblasti v Rusiji. Ko je car Nikolaj II. popustil zahtevam množic, ko je z reformami odprl družbo, je omogočil revolucijo po katastrofalni vojni z Japonsko leta 1905, kasneje pa tudi zlom svoje moči med prvo svetovno vojno. Po drugi strani je šele Gorbačov s svojo perestrojko zasejal semena propada Sovjetske Zveze.

Postavlja se vprašanje, ali morebiti za stabilnost vladavine elite ni boljša trda roka, krepitev represivnega aparata in tlačenje vsakršnega nasprotnega mnenja, saj se niti Severja Koreja, to hrčkovo kraljestvo neverjetne tiranije in bede, ne seseda v revolucionarno juho, ne glede na to, kako slabe so razmere. Za časa Hruščova in Brežnjeva, tako Bazhanov, kljub stagniranju ni bilo možnosti za radikalne spremembe v družbi, kaj šele, da bi ob vseh kršitvah človekovih pravic in ob hudih zunanjih grožnjah, to bilo mogoče za časa Stalina.

In če bi namesto Nikolaja II. vladal nekdo mnogo bolj pripravljen na tisoče ljudi neusmiljeno poklati po sabljah svojih kozakov, bi mar v Rusiji leta 1905 prišlo do revolucije in desetletje kasneje do komunističnega prevrata? Res je, da se je v prvi svetovni vojni ruski sistem podiral zavoljo velikega bremena vojne, na katero ni bil pripravljen, toda po drugi strani se sovjetski sistem ni zrušil, tudi če so Nemci že trkali na vrata Moskve. Lahko rečemo, da je razlika vendarle v naravi sovražnika, a kaj, če je tudi v naravi represije doma? Kaj če je bila usoda carske vladavine odvisna predvsem od pripravljenosti krvavo zatreti vsak odpor, vsako nasprotno misel?

Rusija dandanes nikakor ni diktatura, prej blaga avtoritarna država z dokaj sposobnim vodstvom, oligarhičnimi elitami in s pokvarjeno birokracijo in varnostnimi silami, ki jim pri stabiliziranju razmer pomagajo večji mediji (nikakor pa ni popolne kontrole nad mediji). Država je v preteklem desetletju doživela skokovit napredek od prepada Jelcinove dobe navzgor proti statusu velike sile, ki lahko stoji na lastnih nogah. Gospodarska rast je bila visoka, podpora javnosti najočitnejšemu simbolu te dobe, Vladimirju Putinu, tudi. Vendarle pa je ostalo veliko sistemskih napak, ki zdaj predvsem ljudi okoli predsednika Medvedjeva, silijo v liberalne reforme, da bi zagotovili nadaljevanje gospodarske rasti in konkurenčnost države na svetovnem prizorišču. Vprašanje tukaj, ali prav te reforme niso same v sebi najbolj nevarne za elite, ki vladajo Rusiji, saj lahko na površje naplavijo sile, katerih namen je popolnoma preobraziti državo in na pomembne položaje postaviti svoje ljudi. Demokratizacija je lahko tako nevarna prav za elite, ki jo zdaj skušajo izvesti.

Saj, resnica je takšna, da demokratizacija tako ali tako pomeni, da se elite na oblasti da zamenjati, vsaj v meri, ko gre za izvoljive funkcije, bolj pa seveda še, če ima oblast možnost zamenjevati vodilne v podjetjih, ki jih sama nadzoruje. Prav zato je urejanje zasebnega sektorja in onemogočanje državi, da se  pretirano vmešava vanj, bistvenega pomena za Rusijo, saj po eni strani elitam omogoča občutek varnosti, da bodo v primeru izgube oblasti na demokratičnih volitvah, še vedno obdržale svoja podjetja, po drugi strani pa onemogoča mesarsko klanje za plen po vsakih volitvah.

Bazhanov potem razmišlja o azijskih tigrih, o Singapurju, o državah, ki so imele avtoritarne oblasti, a so vseeno zmogle korenite reforme, ne da bi pri tem sprožile revolucionarne sile.  Odgovarja si, da je za takšen razvoj dogodkov zaslužna sposobnost oblast, bolj razmišljati o dobrobiti države, kot o polnjenju svojih žepov, zavoljo česar je bila izkoreninjena korupcija. Ta sicer hudo muči prav Rusijo. Ni mogoče drugače, kot da si človek ob prebiranju njegovega zapisa ne misli, da Bazhanov pravzaprav navija za avtoritarno oblast, ki začne hišo čistiti pri sebi, na samem vrhu, da bi potem izvedla reforme in državo pripeljala v stanje razvite demokracije, ki spoštuje človekove pravice svojih državljanov.

Ampak takšno razmišljanje je zdaj v Rusiji dokaj moderno, saj na njem temeljijo prav napovedane reforme. Torej, demokracija in svobodna družba po odredbah samega vrha, od zgoraj navzdol.