O Titu sem, mislim, napisal že vse, kar sem mislil. Moje mnenje o tem jugoslovanskem voditelju je dokaj negativno. Kot sem lani zapisal v prispevku z naslovom Tito - kralj z dvema obrazoma:

Resnično se zdi, da je pogrevanje Titovih zločinov in zaslug prej stvar trenutne politike kot česarkoli drugega. Pozabiti nam ne pustijo, in pozabili bi ga hitro, če nas nanj nihče več ne bi opozarjal, ker ga potrebujejo za svoje obračune. Za ene je junak, za druge zločinec, oboji mobilizirajo ljudi okoli svojega prapora s tem ko kažejo ne samo na eno osebo, pač pa celoten sistem. Če so ljudje mrtvi, ideje še niso in v teh časih, ko ekstremni kapitalizem kaže svoje grde zobe, so komunistične ideje preteklosti še kako pomembne.

Ob slabšanju razmer, si bodo ljudje vedno slikali podobe neke pretekle, zlate dobe, ko je bilo vse še dobro, pravično, ko so bili deležni blagostanja in prave svobode. Tako nekako je tudi s Titom in Jugoslavijo. Če je to potem skregano z realnostjo, ni pomembno, kajti to je vojna podob in ljudje si zapomnijo tisto, kar si hočejo zapomniti, dnevna politika pa zgodovino tudi zlorablja v svoje namene, tako da se ljudi in institucije, ki bi jih sicer pozabili, še dolgo ohranjajo v mislih ljudi.

Da ljudje lepše mislijo o diktaturi, v kateri jim je primanjkovalo marsičesa in so mnogi morali na delo v tujino, da so imeli primerljiv standard kot zahodni sosedi, kot o mladi demokraciji, kjer je mogoče izreči skoraj vse, ne da bi pristali v zaporu, pove veliko o tem, kako ta slovenska demokracija ni uspela sestaviti nekega stabilnega politično gospodarskega sistema, v katerem bi se lahko našli vsi in upali, da bodo s trdim delom lahko prišli do mirnega, zadovoljivega življenja. Kaj, veliko jih dela sploh nima!