Pred dnevi je v Moskvi luč ugledala nova doktrina, po kateri bi naj Rusija za pospešitev svoje velike modernizacije poglobila odnose s številnimi državami sveta in si tako pridobila tako investicije, kot tudi dostop do moderne tehnologije. O tem sem pisal že za Razglede:

Po doktrini imenovani The Program for Effective Use of Foreign Policy in the Long Term Development of Russia mora Rusija za svoj razvoj okrepiti vezi z EU in ZDA, po besedah zunanjega ministra Sergeja Lavrova pa je najpomembnejši projekt v državi modernizacija, ki jo sicer že kar nekaj časa spodbuja predsednik Medvedjev. Predvsem država potrebuje tuj kapital in konec omejitev transferja tehnologije iz ZDA. Zunanji minister je kot države, s katerimi Rusija potrebuje partnerstvo, navedel še Brazilijo, Kitajsko, Indijo, Južno Korejo in Singapur, posebno pozornost pa naj bi kot bodoča velesila  uživala predvsem Kitajska.

Sovjetska Zveza je zavoljo komunističnega sistema, ki ni vzpodbujal inovativnosti in razvoja, že v sedemdesetih veliko svoje energije namenjala pridobivanju zahodne tehnologije. Problem je bil, da je država začela na nižji stopnji razvoja, prizadeli pa sta jo dve veliki vojni, ki sta opustošili velike predele njenega ozemlja, komunizem pa se razen mogoče na vojaškem in vesoljskem področju ni pokazal kot sposoben tekmovati z zahodnimi modeli. Tako je pridobivanje zahodne tehnologije padlo na ramena vohunov, ki so le to kradli, ali pa si je Kremelj prizadeval okrepiti svoj vpliv z nafto in plinom in tako dobiti nekaj v zameno.

Po propadu Sovjetske Zveze se je Rusija znašla v podobnih razmerah, kriza pa je še poglobila zaostanek. Namesto, da bi na zahodu našli prijateljsko roko, so našli le konkurente, ki jim ni bilo do tega, da se okrepijo in so raje širili svoj vpliv. Prav zaradi tega je veliko vprašanje, če bo Rusom tokrat uspelo iztržiti kaj več. Američani temu ne bodo naklonjeni, čeprav bodo ne rekli z nasmeškom in praznimi obljubami. Prej bo Rusija imela koristi od kakšne Južne Koreje ali Indije, ki bosta iskali skupne interese.

Ruse je sicer težko analizirati, ker se znajo v mednarodni areni obnašati precej naivno, no, vsaj z našega evropskega stališča je temu tako. A logično bi bilo, da gre  pri tej novi doktrini, v tem približevanju zahodu, le za trik, kako pridobiti čas za notranje reforme, za obnovo infrastrukture, za izboljševanje demografske slike, za izgradnjo oboroženih sil in za pridobivanje zahodne tehnologije in investicij, medtem ko kakšne prave spremembe v zunanji politiki ne bi smelo biti.

Čas bo pokazal, kakšni so pravi nameni predsednika Medvedjeva in ljudi, ki stojijo za to doktrino. Če se Rusija ne bo odrekla Iranu, Siriji, Venezueli, če bo še naprej gradila svojo interesno sfero v bližnji soseščini, potem gre za trik. Če bo prišlo do popuščanja, če bodo v Kremlju prodali Iran, če se bodo uklonili pritiskom v zvezi s trgovanjem s Sirijo, potem ne le da, bodo izgubili vpliv v ključni regiji, potem to kaže, da Medvedjev resnično naivno zahodu, predvsem ZDA, ponuja roko sprave, kar ga utegne, in Rusijo z njim, v prihodnosti še zelo drago stati. V Washingtonu pač ne prebivajo najbolj dobrodušni ljudje, ki bi pozabili na svoje interese. V njihovem interesu ni močna in razvita Rusija  in bodo tudi storili vse, da sami nekaj pridobijo, čim manj pa popustijo. Kakšnih posebnih tehnoloških transferjev ne bo.

Za trik z ruske strani bi lahko šteli tudi približevanje NATO paktu in EU Slednja Rusije nikoli ne bo sprejela, ker je niti ne more, a delanje razlik med državami članicami in iskanje načina, kako vplivati na evropsko politiko, je nekaj, kar Rusiji na zahodi pušča bolj nepovezan blok držav, kot neko močno Unijo, ki jih utegne dolgoročno ogrožati. Še bolj je temu tako v primeru zavezništva NATO, ki je že zdaj zelo načeto.

Na koncu, dve področji, na katerih bodo ruski vladarji kmalu morali pokazati svoj pravi obraz in kjer bodo Američani od njih zahtevali sodelovanje:
US signals unease over Russian-Syrian civilian nuclear talks

US warns Russia about delivery of S-300