Kot že napovedano,  turško brazilski dogovor z Iranom ni dovolj, da bi ZDA odnehale s svojo politiko pritiskov na islamsko republiko:

Kljub temu da sta brazilski predsednik Lula  da Silva in turški predsednik  Tayyip Erdogan z Iranom sklenila sporazum, ki bi moral zadovoljiti tudi zahod, tega od ZDA nikar ne pričakujte. V ozadju pritiskov na islamsko republiko namreč ni nikakršen strah pred iransko bombo, ampak želja po spremembi režima ali vsaj njegovi oslabitvi.

Tako so v Varnostnem Svetu Združenih Narodov proti Iranu sprejeli četrti sveženj sankcij. Te so bolj kot ne brezzobe, saj ciljajo na iranski jedrski program in na revolucionarno gardo in na koncu dneva ne bodo spremenile ničesar. Rusija in Kitajska sta tako svojo podporo lahko prodali brez skrbi, da bi nove sankcije Iran res hudo prizadele. Iranski jedrski program se bo nadaljeval. Seveda, dokazov, da v Teheranu gradijo jedrsko orožje ni.

Dve državi, ki sta glasovali proti, sta bili Turčija in Brazilija, Libanon pa se je vzdržal.  Do ostrejših sankcij bo težko prišlo, čeprav utegnejo ZDA in nekatere evropske zaveznice še bolj pritiskati s svojimi sankcijami, vendar pa je veliko vprašanje, kako daleč sta Kitajska in Rusija pripravljeni iti. Že zdaj sta obe državi storili vse, da sta sankcije tako zvodeneli, da te ne bodo imele pravega učinka.

So pa Američani zopet dobili argument, da so del mednarodne skupnosti, ki družno nasprotuje načrtom islamske republike. Ampak potem, tudi medijske zmage so nekaj.

V dodatno branje: Weak Tea: The U.N. sanctions against Iran have been watered down to almost nothing.