Tudi kot podporniku možnosti referenduma, se mi znova, kakor številnim drugim, postavlja vprašanje smiselnosti številnih referendumov, ki smo jim bili priča v preteklih letih. Vse prevečkrat so bila pred državljane postavljena vprašanja, na katera niso hoteli ali pa niso znali odgovoriti in v nekaj primerih je bila udeležba sramotno nizka. K temu dodajmo še, da volja ljudi na referendumu o delu trgovin po nedeljah ni bila spoštovana in povsem razumem, zakaj so številni tako zelo naperjeni proti prelaganju odgovornosti na državljane.

Referenduma ne razumem kot prelaganje odgovornosti na državljane. Še več, dobro je, da imajo tudi ti možnost odločati in da ni vse v rokah izvoljenih predstavnikov. Nekateri pravijo, da si morajo ti svoje plače prislužiti z vladanjem, s sprejemanjem odločitev. Gotovo, a to tudi počnejo. Ne vsi, saj opozicija v našem sistemu nima velike vloge, parlamentarci pa so prepogosto le podaljški svojih strank in se ne odločajo samostojno. Odločanje je v rokah ozke elite na samem vrhu države in političnih strank. Včasih se zdi, da je te zmožnosti določanja, kako bo kdo živel, v njihovih rokah še preveč, ne premalo.

Kot ljubitelj demokracije si želim večje vključenosti prebivalstva v politično dogajanje. Želim si bolj aktivnih državljanov, ki razmišljajo o problemih družbe okoli sebe, saj samo to zagotavlja, da se bodo sposobni postaviti za svoje interese. Politične stranke se mogoče bodo, mogoče pa ne, saj pogosto obstoji velika razlika med tem, kar zagovarjajo, da bi bile izvoljene in med njihovimi pravimi interesi. Podobno posamezni kandidati.

Politika za posameznega državljana navsezadnje ni nepomembna, četudi se mnogim to tako zdi in se raje ubadajo s zabavnimi šovi, športom ali  čem drugim. Politiki odločajo o našem denarju, kako ga bodo pobirali v obliki davkov in trošarin, kako ga bodo trošili, komu bodo  pomagali, koga zavirali, kam bodo šle investicije v infrastrukturo. Neko regijo lahko povzdignejo, drugi zaprejo vrata, enemu sektorju lahko pomagajo, drugemu škodijo. Na koncu koncev se vse konča pri tem, kakšno plačo kdo prejema, kakšne davke plačuje in če njegovi otroci hodijo v dobro ali slabo šolo in če ima dostop do dobrega ali manj dobrega zdravstva. Da ne govorimo o uničenih cestah in zastarelih železnicah.

Direktna demokracija je bržkone utopija, saj vsak posamezen državljan nima možnosti spremljati vsega, kar se godi v državi in prav zato raje preloži vladanje na nekoga drugega. So seveda področja, na katera se spozna, o katerih ima nekaj znanja in na katerih bi moralo biti več demokracije, sploh na lokalni ravni. Referendum ostaja in mora ostati sredstvo povpraševanja državljanov o tem, kaj v resnici hočejo. Včasih so nekatere odločitve preveč pomembne, da bi o njih lahko odločalo nekaj poslancev, ministrov in predsednikov strank. Navsezadnje se lahko klima v državi že v kakšnem letu po volitvah povsem spremeni in se večina ne strinja več z dejanji svojih poslancev. Zavoljo stabilnosti sistema je težko uveljavljati pravico volivcev, da svojega poslanca odpokličejo sredi mandata, referendum pa ostaja dovolj redko izkoriščena možnost, da je še uporaben.

Seveda to še ne pomeni, da so vsi referendumi smotrni. Na žalost se politične stranke in drugi zainteresirani posamezniki včasih odločijo ljudstvo spraševati samo zato, da bi okrepili svoje pozicije v političnem prostoru, ne pa ker bi jih v resnici zanimala volja ljudstva. Zato bi morebiti bilo dobro zaostriti pogoje za izvedbo referendumov. Politične stranke pozivati k večji odgovornosti je bržkone  utopično, saj se večinoma bolj kot za skupno dobro borijo za svoje interese. Navsezadnje zastopajo svoje volivce, ki so točno določen del celote, ne pa celota.

V Sloveniji smo imeli preveč referendumov. Lahko in morali bi jih imeti manj. To pa ne pomeni, da jih sploh ne bi smeli imeti. Bolje je na tem področju posnemati kakšno Švico kot kakšno Avstrijo, kjer je oblast že pol stoletja koncentrirana v rokah dveh političnih strank, ki ju le tu in tam zmoti kakšen outsider tipa Haider. Cena spraševanja ljudstva po njihovem mnenju ni majhna, a po mojem mnenju jo je bolje plačati, kot povsem zapreti možnost državljanov, da tudi sami kdaj o čem odločajo, ne pa da ponižno čakajo na volitve vsake štiri leta in potem samo menjujejo oblast, ki pa se lahko vsakič znova požvižga na njihovo voljo.

Možnost referendumov je torej še kako smotrno obdržati, pri tem pa delati tako na odgovornosti predlagateljev ( z zaostrovanjem pogojev), kot tudi na politični osveščenosti prebivalstva, da se bo bolj zanimalo za svet okoli sebe. Brez odgovornih medijev in pa dejanskih možnosti, da nekaj v resnici spremenijo v svetu okoli sebe, se to ne bo zgodilo.