Vsake toliko časa se vrnem na eno izmed mojih najljubših tem: na posmehovanje vsem tistim, ki Rusiji vedno znova napovedujejo skorajšnji propad in so pri tem polni raznih modrosti, da bi jim človek še celo verjel, če ne bi vedel bolje. Izkušnje naredijo svoje.

Dobro, zdaj niso ravno časi, ko bi kdo na ves glas vpil, da se največja država na svetu seseda, da jih je zaradi demografske krize le še 100 milijonov  in da Kitajci nadzorujejo že pol Sibirije (takšen občutek človek dobi ob vsej črnogledosti), da bo zdaj zdaj spet šla ena jedrska elektrarna k vragu, ker je nek pijan Rus (mar niso vsi pijani in imajo po vrhu še AIDS?) zaspal, da pol ruske vojske strada in da redno v stotinah ubijajo uporne novinarje, medtem ko liberalno mladino v živinskih vagonih vozijo v Sibirijo. In da, Putin je novi Stalin. Gospodarstvo pa je seveda tudi (spet) pred zlomom.

Težko je o tem govoriti, ko je Grčija na dnu in ko je kar nekaj evropskih držav, ki jih lahko doleti kaj podobnega. Ko se ZDA vedno bolj zadolžujejo in se njihove vojne po svetu kar vlečejo in vlečejo.  Kar ne pomeni, da naslednjič, ko bodo v Kremlju pokazali nekaj več samostojnosti v zunanji politiki, ne bo kar naenkrat ogromno takšnih poročil. Saj veste, o Turčiji tudi nismo ravno vedeli, da je krvava islamistična diktatura v postelji z Iranom in Hezbollahom, dokler nam tega po razkolu z Izraelci niso dali vedeti iz ZDA.

Pred več kot pol leta sem spisal prispevek o Sobanu, Sobanovi labirinti imenovan:

Sovraštvo do Rusije, sploh pa vsega, kar bi jo utegnilo narediti večjo, močnejšo in s tem nevarnejšo zahodnim interesom, je splošno razširjeno med mnogimi komentatorji zahodnih medijev. Tudi pri nas je ta bolezen močno prisotna in prihaja v obliki pripovedovanja zgodb o strahovito zaostali, strašni Rusiji, kjer se nikoli ne zgodi nič pozitivnega, kjer je prebivalstvo obsojeno na skrajno bedo, kjer zločinske kriminalne elite vladajo državi in ogrožajo celo soseščino, kjer je bilo že pod komunizmom vse tik pred propadom, zdaj pa je le še huje.

Kljub prestani  hudi gospodarski krizi, kljub nekaj protestom, se ruska hiša zdi trdna, gospodarstvo pa počasi spet leze navzgor. Pričakovano.  Kar se je začelo s Putinovim prihodom na oblast, se nadaljuje, torej restavracija ruske moči. Nekaj, kar se skozi zgodovino ponavlja. Rusi imajo pač navado dramatično pasti in se potem spet pobrati. In ne, nista nafta in plin tista, zaradi česar imajo Rusi sploh kaj za jest. Takšne poenostavljene trditve bi lahko enkrat že pustili za sabo, ker ničesar ne pojasnjujejo.

Kot pred več kot pol leta, tudi zdaj trdim:

Rusija ni nič posebnega. Le še ena država na tem planetu, četudi malo močnejša kot nekatere druge. A pri poročanju bi jo bilo potrebno obravnavati tako kot vse druge, kar pa na žalost ni tako. Namesto, da bi se uravnoteženo predstavljalo vse pozitivno in vse negativno, se s prstom kaže le na slabo in bedno.

Bolj kot ne se zdi, da moramo na Rusijo gledati kot na veliko silo, ki ji nikoli do konca ne uspe izkoristiti svojih potencialov. Bržkone bo temu tako tudi v prihodnje. Zdaj se center krepi, Kremelj ima pod sabo vedno več moči in temu ustrezno bo ruski vpliv tako v centralni Aziji, kot v vzhodni Evropi večji. Še kje drugje po svetu bo. Z obnovo bodo namreč tudi vojaška, gospodarska in diplomatska moč Kremlja večje in bo Rusija velesila še na kakšnem drugem področju, ne samo na energetskem.