Ponosni smo lahko, da se je vojna za neodvisnost končala tako kot se je. Že pogosto sem slišal, in prepričan sem da tudi marsikdo drug, posmehljive komentarje o tej desetdnevni vojni, ki da je ni mogoče primerjati z vojnimi vihrami na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. To je neumno. Slovenska politika, slovenske oborožene sile, slovensko prebivalstvo, vsi so se obnašali po pameti, zaradi česar je umrlo manj kot sto ljudi in materialna škoda ni bila velika. Lahko bi bilo drugače, lahko bi izginile cele vasi, bila uničena mesta, število žrtev bi lahko šteli v tisočih.  Če je bil kdo neumen, so to bili naši južni sosedi, ki so si za leta v naprej poslabšali življenja, da ne govorimo o številnih žrtev, ki se jih ne da povrniti.

Biti ponosen, da si se bil v veliki vojni je tako ali tako neumnost brez primere. Človek se bori, če je v to prisiljen, mora pa storiti vse, da spopad prepreči in s tem prepreči nepopravljivo škodo. Slovenija leta 1991 je bila v tem pogledu zrela, čeprav je jasno, da bi lahko v nekaj dneh armadi zadali na tisoče žrtev. Samo tiste ujetnike bi postrelili, ampak posledice takšne norosti bi bile vidne zelo kmalu. K sreči tudi ni prevladala kakšna vročična glava in Slovence povedla v boj za južno mejo, v kakšno okupacijo Savudrije, s čimer bi tvegala vojno s Hrvaško.  Verjemite, danes bi bili mnogo revnejši, meje pa verjetno še vedno ne bi imeli določene.

Pripravljenost na dialog, a pri tem vseeno  odločno vztrajanje pri svojem, ko je to potrebno, pri čemer se ne gre v maščevalnost, je mnogo boljša izbira kot vse sanje o povečevanju svojega ozemlja in vključevanju vseh zgodovinskih območjih, ki si jih kdo domišlja, da so kdaj pripadala nekemu narodu.  To se je tudi dobro pokazalo v primeru Srbije in Slovenije. Ena je končala na dnu, druga je napredovala.

Seveda je marsikaj odvisno od narave sovražnika. Leta 1941 se je slovenski narod soočil s sovražnikom, ki ga je dolgoročno imel namen povsem uničiti in je posedoval izredno usposobljeno oboroženo silo, pripravljeno na največje krutosti pa še učinkovito po vrhu. Leta 1991 je na drugi stran stala armada, ki očitno ni imela dobro izdelanih načrtov in je svoje sile neracionalno poslala na meje, ni pa bila niti ustvarjena za vojno proti ljudstvu, ki bi ga naj zastopala. Imeli smo tudi srečo, da na teritoriju Slovenije ni bilo večje manjšine Hrvatov ali Srbov, saj bi to konflikt zapletlo. Glede na porast nacionalizma v zadnjih dneh Jugoslavije, bi se celo Slovenija težko izognila podobnemu barbarstvu, kot je doletelo kraje južno od nje.

Desetdnevna vojna je bila za Slovenijo velika zmaga, mnogo večja, kot je bila za Hrvaško tista, ki so jo dosegli z Nevihto. Cena je bila neprimerno nižja, cilj pa je bil dosežen. Država se je lahko zato usmerila na reševanje drugih problemov.