Ob dvajsetletnici slovenske državnosti se je v Ljubljani odvila tradicionalna proslava, le da tokrat kot satira, ob kateri smo se lahko malo nasmejali, če se že ob stanju v državi ne moremo. Že prej je v parlamentu govor imel France Cukjati, kasneje na proslavi še predsednik republike Danilo Turk. Le nekdo je manjkal. Nekdo pomemben. Predsednik vlade Borut Pahor.

Nahajal se je na Kitajskem, kjer je promoviral slovensko gospodarstvo. S seboj je povedel vladno in gospodarsko delegacijo, obiskal pa je tudi Expo v Šanghaju. To mu je bilo pomembnejše od prisostvovanja ne proslavi o dnevu državnosti, največjem prazniku države, ki jo vodi. Nespoštljivost, če jo smemo tako imenovati, nam pokaže, kakšne prioritete ime predsednik vlade in na kak način vlada in bo vladal. Namreč, očitno je, da zunanji politiki daje ogromno težo in da odnose s tujino vidi kot sredstvo za krepitev slovenske pozicije v svetu, za pospeševanje rasti slovenskega gospodarstva in za iskanje prijateljev in zaveznikov.

Njegova potovanja po svetu, od Libije, Rusije do Kitajske so za državo koristna, saj se ne krepijo le medsebojne povezave na ravni politikov, ampak se odpirajo vrata našemu gospodarstvu, od tega pa imamo na koncu koncev koristi vsi. Slovenija je teritorialno in prebivalstveno tako majhna, da je vsak gospodarski sporazum, dokaj nepomemben za države, s katerimi je sklenjen, izrednega pomena za nas.

Drugo polje delovanja zunanje politike je reševanje nakopičenih problemov, ki se vlečejo še iz bivše skupne države in zastrupljajo odnose ne le doma, ampak seveda tudi na relaciji Ljubljana – Zagreb, da ne govorimo o sovraštvu med prebivalstvom, ki ga politična zloraba le teh problemov vzpodbuja. Izbrisani, meja s Hrvaško, to sta dva problema, ki ju Pahorjeva vlada počasi rešuje in lahko skupaj s še eno odprto rano, prihranki varčevalcev NLB s področij bivše Jugoslavije, enkrat rešeni, odnose postavijo na bolj zdrave temelje. Obkroženi z večjimi in močnejšimi narodi, Slovenci potrebujemo prijatelje in prostor proti jugu je najbolj pripraven za gradnjo zavezništev. V primeru razpada EU in vrnitve starih politik osvajanj interesnih sfer, se bo naša država soočila s pritiskom tako z zahoda kot s severa, ko bosta tako nemški, kot italijanski prostor, želela razširiti svoj vpliv na jadransko morje.

Če sodimo samo po zunanji politiki te vlade, potem lahko Borutu Pahorju vsekakor zapišemo en velik plus. Zunanja politika je namreč aktivna in išče priložnosti za slovenski razvoj, po drugi strani pa zapira stare probleme. Tudi ni naivna. Lahko bi sicer umaknila svoje vojake iz Afganistana, a bi zavoljo tega naletela na negativen odziv iz Washingtona in zato tega tudi ne bo storila, pač pa bo manevrirala v nevarnih razmerah, upajoč, da se lahko izogne tako žrtvam, kot tudi spopadom. Za zdaj to še uspeva.

Notranja politika je drugo bojno polje. In tudi tukaj je Borut Pahor s svojo vlado aktiven, saj so na delu nove reforme, s katerimi hoče spremeniti državo v skladu s svojimi pogledi. In kakšni so ti pogledi? Očitno je, da gre za neko vrsto tretje poti, kakršno je v Veliki Britaniji uveljavljal Tony Blair, le da gre seveda le za delen posnetek, ker živimo v drugih časih. Ne gre se znebiti občutka, da gospodarska kriza nima nobenega pravega vpliva na te reforme in bi se jih Pahor lotil tudi, če bi država imela proračunski presežek in visoko gospodarsko rast.

Za razliko od zunanje politike pa je na tem področju Pahorju težko dati kakšen plus. Prej en velik minus, saj državo vodi na pot vedno večjih konfliktov. Vsi po vrsti izgubljajo, no, mogoče pridobiva neka ozka elita, a večina izgublja. Od upokojencev do javnega sektorja, da ne omenjamo delavstva, sploh tistega tujega, ki živi hlapčevsko življenje. Izkoriščanje je iz dneva v dan večje, država se zdi nesposobna proti temu kaj ukreniti. Zdi se, da je temu nalašč tako, da je veliki načrt državo umakniti s čim več področij in svetemu trgu prepustiti vladavino, da bo kosil med večino prebivalstva, medtem ko se bodo manjšini polnili kovčki, s čimer seveda ne bodo zadovoljni, saj bo vsak davek, ki jim bo naložen, previsok, vsaka pravica zaposlenih, ki bo še ostala, preveč. Država bo skrčena in vedno bolj nesposobna opravljati svoje funkcije, kar bo razloženo kot še en dokaz, da je bolje divje in hitro privatizirati vse, kar se da, češ da zasebni lastniki vse znajo bolje.

Če bo gospodarska rast potem res višja, če bo zadolženost padla, če se bo vlada lahko pohvalila z uspehi, bo potem veliko vprašanje. Velika Britanija, kjer so poskušali s podobnimi rešitvami, ni ravno v zavidljivem stanju, niti ni kakšna Irska. Eksperiment, ki ga nekateri imenujejo za neoliberalnega, v bistvu pa je le projekt manjšanja pravic delavstva, krčenja držav in omogočanja neomejenega bogatenja elit, je pokazal klavrne rezultate. Kar ne pomeni, da je že zavržen, kar reševanje bank in vztrajanje pri starem sistemu nedvomno dokazuje. Tudi v Sloveniji.

Enkrat, ko bo gospodarske krize konec, lahko pričakujemo vrnitev časov gospodarske rasti, a tudi večjo razslojenost, več bede med najnižjimi sloji, a po drugi strani veliko govora o prednosti sistema, ki majhni manjšini omogoča bogatenje. Večina, tega se je bati, od reform ne bo imela nič, le več dela do visoke starosti, slabšo zdravstveno oskrbo in manj možnosti za uspeh v življenju. Da bo takšne reforme izvedla socialna demokracija, samo kaže na to, da to stranko, sploh pa njenega predsednika težko imenujemo za socialnega demokrata, ampak za vse kaj drugega. Socialnosti je tukaj bore malo.

Kakor kaže, Borut Pahor pluje proti zmagi na naslednjih parlamentarnih volitvah. Janez Janša ni uspel izkoristiti ne gospodarske krize, ne afer, ne številnih spodrsljajev in SD je še vedno zelo visoko glede podpore. Zmaga na referendumu o arbitražnem sporazumu je še okrepila njihove pozicije, medtem ko je Janša zabeležil vnovičen poraz. Torej bomo bržkone deležni izvedbe Pahorjevega eksperimenta, saj bo dobil še en mandat, kar bo dovolj, da uresniči vse, kar si je zastavil. Do zdaj se je namreč izkazal za zmagovalca, saj mu uspeva uresničevati svoje zamisli ne glede na opozicijo, ne glede na nasprotovanja, ne glede na razmere, ki so vse, samo dobre ne.