Danes se bo v Ljubljani odvila tako imenovana Parada ponosa. Mnogim bo šla, oziroma že gre, v nos. Bodisi, da ji odkrito nasprotujejo, bodisi da svoje nezadovoljstvo zavijajo v celofan brezbrižnosti. Toda če koplješ malo globlje, se tudi pri številnih  ljudeh, ki se zmrdujejo, češ, zakaj bi nas to moralo zanimati, kmalu najde nestrpnost.

Letošnjo parado lahko lepo navežemo na sprejemanje novega družinskega zakonika, ki je postal ena izmed ključnih tem za pridobivanje podpore volivcev na desni strani političnega spektra. Pravzaprav imajo s tem največ veselja pri Novi Sloveniji, kjer potrebujejo  vsaj nekaj, s čimer bi mobilizirali svoje volilno telo. Pa tudi drugi, sploh takšni kot gospod Primc, ne zaostajajo.  Referendum o arbitražnem sporazumu je mimo, končal se je s porazom za gospoda Janšo, a nikar ne skrbite, stvari, ki nas razdvajajo, je še kar nekaj.

Da gre za izzivanje, bodo o paradi rekli nekateri. Saj veste, podobno, kot se na severnem Irskem protestanti hodijo kazati katolikom, da bi jih opomnili, kako so jih pred stoletji porazili in naribali malo soli v rane. Podobno bi seveda ob kakšni cerkveni procesiji kak zagrizen ateist lahko rekel, kaj se pa tile pačijo po cesti in me izzivajo, potem pa nabunkal prvega vernika. No, tja ne bomo šli, a nekako tako gre razmišljanje, da si ‘pedri’ in ‘ritopiki’  zaslužijo batine, ker izzivajo. Bolje bi bilo, da bi utihnili in nehali zahtevati pravice zase.

Na ameriškem jugu v šestdesetih letih so beli rasisti gotovo podobno razmišljali o temnopoltih, ki so zase zahtevali neke pravice. Predrzna drhal! Pravice, pa da bi bile za vse? Kam gre ta svet!?

No, k sreči smo v preteklih letih naredili korak naprej in zdaj ni več politično korektno  nasprotovati zvezam homoseksualcev, niti njihovi pravici biti to kar so, kaj šele da bi jih kdo skušal zdraviti (no, tudi takšni se še najdejo). Zdaj se je boj premaknil na področje varovanja družine (kako ameriško to zveni) in na področje pravice do posvojitve otrok.

Ogrožena bi naj bila tradicionalna družina. Kako to, mi ni povsem jasno, saj to, da lahko dva pripadnika istega spola ustvarita neko zvezo z vsemi prednostmi, ki jih uživajo zveze pripadnikov nasprotnih spolov, ne pomeni, da so slednje na slabšem. Verniki, muslimani ali kristjani, lahko še vedno živijo svoje tradicionalno življenje in pri tem jih nihče ne sme ovirati in jih tudi ne bo oviral. Država po drugi strani ni talka ene ali druge verske skupnosti, ampak bdi na vsemi, nad raznolikostjo pogledov na svet in vrednot. Država mora omogočati čim več svobode za svoje državljane, tudi na področju sklepanja zvez, dokler s tem ni ogrožena svoboda drugih ljudi. Prav zato ni mogoče, in tudi to bo kdo omenil, trditi, da bo priznanje zvez  med istospolnimi partnerji, privedlo do priznanja pedofilije kot nekaj normalnega.

A ostanimo raje pri svetosti družine. Kot poroča Demokracija:

Ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres in ljubljanski mufti Nedžad Grabus sta se danes s podpisom skupne izjave zavzela za ohranitev zakonske zveze in družine kot stebra družbenega življenja. Vrednoto družine smo dolžni varovati, izjavljata ter odgovorne pozivata, da v zakonodaji pravno zaščitijo družino kot skupnost moškega, ženske in otrok.

Osebno se strinjam, da je vrednoto družine potrebno varovati, le ta definicija mi ni všeč. Sploh, ker potemtakem otroci samohranilk in odsotnih očetov nekako nikoli ne bi imeli družin in bi bili, tega se raje niti ne sprašujem, bili drugorazredni posamezniki, slabši od tistih, ki so imeli tako mater kot tudi očeta?

Ne samo iz tega razloga, mi bolje zveni Juretova razlaga:

Pri najboljši volji vzročne povezave med tema dvema pojavoma ni mogoče vzpostaviti. Domišljija pri iskanju odgovora, kako bodo “tradicionalne” družine na slabšem zaradi dejstva, da se lahko poročijo tudi istospolno usmerjeni državljani, popolnoma odpove. Bolj kot gledam heteroseksualno usmerjene prijatelje in kolege, bolj sem prepričan, da to, kar počnem sam, na njihove odločitve glede ljubezni, partnerstva, porok in otrok vpliva natanko 0,0%.

Pod površjem se skriva ne samo nestrpnost, ampak tudi žgoče sovraštvo. Tudi letošnja parada ga bo nekaj izpostavila, čeprav to ne pomeni, da je za to kriva parada sama, ali namerno izzivanje. Homoseksualci izzivajo svoje nasprotnike že samo s tem, da obstajajo. Tega se ne bomo rešili. Kakor rasizma ne, kar lahko, če imate ušesa in poslušate, tako ali tako doživite kak dan ob omembah ‘obrezanih’, in ‘zapečenih’. Kar je tukaj pomembno, je da večina, tudi če je negativno nastrojena, ostaja mirna in so napadi, kakor tisti na Cafe Open, delo nekaj posameznikov.

Tudi zato je potreben napredek pri pravicah istospolno usmerjenih, saj bodo s tem stvari prej normalizirane, ljudje pa se bodo posvetili drugim temam Brez skrbi, politika jih bo našla, razni lovci za podporo javnosti pa tudi. Na koncu to ne bo imelo nobenega posebnega vpliva na stanje tradicionalnih družin, ne na to, kako dolgotrajne bodo te, niti kako kvalitetno bo življenje v njih.