Očitno za politično desnico v Sloveniji ne deluje. Morebiti zato, ker večini volilnega telesa sporoča, da si od takšne opcije ne more obetati drugega, kot nadaljnje razdvajanje, sovraštvo, pa bolj malo uporabnih rešitev, če bo enkrat na oblasti. Kar ni rečeno, da je tako. Strategija prevzemanja oblasti, načini pridobivanja volivcev so eno, programi, ko si enkrat na oblasti, drugo.

Dejstvo je, da bi vladajoča koalicija večino svojih programov hitro in brez veliko govorjenja uresničila, če bi to bilo možno. Da se ob vsakem večjem vprašanju razvname ognjena debata, je posledica opozicijskih napadov. Ni pomembno, če gre za izbrisane, za nov družinski zakonik ali za arbitražni sporazum. V interesu vladajočih sil je, da hitro izpolnijo svoje načrte, v interesu opozicije, da izkoristi dane priložnosti.

Tako lahko vedno znova gledamo, kako vladna stran predstavi neko rešitev, nakar pride do žolčnega napada s strani opozicije. Vname se debata, a zanimivo, opozicija začne biti plan zvona, češ da ravno vladna stran razdvaja, čeprav sami igrajo na širjenje nestrpnosti do tujcev ali manjšin, v želji, da bi pridobili čim več podpore. Na koncu se skušajo celo predstaviti kot žrtve sovražne kampanje zahrbtnih lobijev ali kar izdajalcev, vse skupaj pa radi navezujejo na cepitev v slovenskem družbenem prostoru, na katero nikakor ne bi smeli navezovati, torej na delitev iz druge svetovne vojne. Ta delitev se približno sklada s še starejšo delitvijo na konservativni in liberalni tabor, prevzem nacionalizma na desnici, pa omogoča tudi izrabljanje slovenske osamosvojitve.

Da to ne deluje, lahko vidimo na podpori političnim strankam in vodilnim politikom. Tako se Borut Pahor s svojo SD še vedno lepo kosa z Janšo in njegovo SDS, NSi se lahko predstavlja kot stranka tradicionalnih, krščanskih vrednot, a ji to ne pomaga, da bi si pridobila kakšno znatno podporo, že referendum o arbitražnem sporazumu pa je pokazal, da lahko Pahor zmaguje na takšnih preverjanjih ljudske podpore.

Morebiti so napačni cilji napadov in bi se več podpore dalo pridobiti z osredotočenjem na obsežne vladne reforme na številnih področjih, ki bodo prizadele ogromno Slovencev. Ponuja se enkratna priložnost za veliko spremembo v pojmovanju političnih strank, saj Pahorjeva SD z vsakim dnem bolj izgublja status stranke malega človeka. Podobno kot v ZDA, kjer je republikancem uspelo postati stranka povprečnega Janeza, velikokrat celo navadnega belopoltega delavca, ki ne prenese hinavščine demokratske stranke, tako bi se lahko kaj podobnega zgodilo tudi v Sloveniji. Dodajmo k temu še določeno mero nacionalizma in nasprotovanja do manjšin vseh vrst.

Nekaj tega lahko celo vidimo, čeprav je po drugi strani spet težko priti na dan z neko delujočo alternativo vladnim rezom, saj je proračunski primanjkljaj mogoče zmanjšati le z nekimi radikalnimi rešitvami. Kakorkoli, zdi se, da agresivnost na temah, kot so arbitražni sporazum, družinski zakonik in izbrisani, ne dosega svojega namena in bolj kot ne koristi vladni strani. Kar kaže na to, da si Slovenci bolj kot ne želijo reševanja problemov, ne poglabljanja konfliktov. To bi tudi pojasnilo, zakaj je Borut Pahor kot tip politika uspešnejši od Janeza Janše.