Z vsem spoštovanjem do  Tomaža Mastnaka, se moram lotiti njegove kolumne v Dnevniku, pod naslovom Premier, sograditelj “kraljestva teme”,v kateri se sprašuje o vzroku prisostvovanja predsednika vlade Boruta Pahorja na proslavi v Kočevskem rogu, ali kakor se sam izrazi, na domobranski proslavi.

Ko gre za načela, na katerih je postavljena tudi naša država, nam ne more biti vseeno, da politiki gradijo nekakšne mostove, kjer bi moral biti zid: da kršijo načelo ločitve cerkve od države. Če je tista prireditev v Kočevskem rogu državnega pomena, je ne more organizirati cerkev. Če gre za cerkveno ceremonijo, nimajo državni funkcionarji tam kaj iskati.

Pri vsaki stvari je pametno imeti dobro mero, tako tudi pri ločitvi države in cerkve. To pišem kot zagovornik sekularne države, kot zagovornik ločitve. A v sodelovanju predsednika vlade na proslavi, ob spominu na izvensodno pobite,  na katero se je dejansko sam povabil, ne vidim problema, saj tja ni šel pripogniti kolena RKC-ju,  se ni šel slovenske Canosse, ampak je šel poudariti distanco do povojnih pobojev, kar je v demokratični in razviti Sloveniji, delu moderne Evrope, edino razumljivo. Seveda to ne pomeni, da je s tem priznal prav domobranske strani. Tega tako ali tako ni mogoče storiti, saj bi na Slovenijo vrglo zelo grdo luč, da ne govorimo, kako nepravično bi bilo. Tukaj gre za krmarjenje med podporo NOB-ju, legitimnemu odporu slovenskega naroda in med krvavo revolucijo, ki je terjala žrtve tudi med številnimi povsem nedolžnimi. Domobranska stran in  s tem tudi RKC pri tem nima veliko, saj njihovega mnenja ne gre upoštevati, kadar prodajajo svojo verzijo dogodkov. Razen, seveda, ko gre za smrt nedolžnih.

Delitve cerkve od države, in tukaj ne moremo govoriti samo o RKC, ampak tudi o drugih verskih skupnosti, ni nikoli mogoče izvajati povsem dosledno. Kajti, mar to pomeni tudi, da neki goreči vernik ne sme biti izvoljen na mesto poslanca in si potem zagotoviti mesta predsednika vlade? Je to dovoljeno samo ateistom, muslimanom, protestantom, pravoslavcem, katolikom in Jehovim pričam pa ne?

Tako daleč ne moremo iti. Meje lahko vlečemo kje drugje, na primer, da nek škof ne more biti hkrati minister ali poslanec ali osebno določati politike države. Kar je spet težko preprečiti. Poglejte, če imate katoliško stranko, ki zmaga na volitvah, bo takšen vpliv dejstvo in ga ne bo mogoče preprečiti. Nihče, upam, ni tako naiven, da bi v imenu ločitve šel prepovedovati vse stranke, ki bi imele preveč članov neke verske skupnosti ali bi si celo drznile imenovati se za zagovornike neke verske skupine. Recimo, Muslimanske bratovščine v Sloveniji.

Meni ljubi filozof Thomas Hobbes je vladavino organizirane religije nad svetom, se pravi: njeno oblast na tem svetu, imenoval kraljestvo teme. Da na tem svetu ne bi živeli v temi, cerkev ne sme imeti besede pri rečeh, za katere je pristojna država, pri zadevah, za urejanje katerih imamo državo.

Mislim, da gre tukaj za pretiravanje. Verski spopadi so v preteklih stoletjih Evropi zadali mnogo gorja. Česar seveda ne bi mogli vedeti, če bi poslušali samo katoliško stran, ki nekako vse zlo najde v komunizmu in liberalizmu, v francoski in oktobrski revoluciji in v pešanju cerkvene moči v družbi. Zaradi tega gorja, zaradi trenj med posameznimi krščanskimi ločinami, je bilo potrebno odstopiti od vere v prevlado krščanskega nad državnim, spoznati, da je toleranca do drugače verujočih pomembna in da zato država mora biti nad vsem tem. Posledično ločena od cerkve, katerekoli že.

A zaradi tega vladavino religije nad svetom kar označiti za vladavino teme? Pretirano. Sploh pa kaže na to, tako verjamem, da nasprotniki mislijo, da sami torej predstavljajo sile svetlobe, dobrega in napredka. Takšen pogled na svet je zelo razdvajajoč in sili v nenehni spopad, nekaj, kar bi morali z delitvijo države in cerkve preseči, a v tem primeru le nadomestimo s spopadi med vsemi religijami in med ateistično/liberalno/socialistično/deistično/progresivno državo.

Bolje je, in Borut Pahor očitno dela na tem, iskati nek način sobivanja, ki bo povzročal čim manj trenj. Priznati je pač treba, da je prebivalstvo te države močno povezano z RKC, da je rimokatoliške vere kakšnih 30% prebivalstva (tiste o 60 ali 70% se morajo zdeti izredno pretirane vsakemu, ki je bil kdaj v cerkvi ali se je malo poglobil v stanje v RKC na Slovenskem)  in  da je tudi njihova mnenja treba upoštevati. Enako kot mnenja muslimanov ali protestantov. Odgovorna politika se mora zavedati, da nikakor ne sme biti podrejena zahtevam nobene verske skupnosti, a to ne pomeni, da se politiki ne smejo udeleževati verskih ceremonij vseh vrst ali da ne smejo tu in tam s svojo prisotnostjo ali besedami priznati pomena te ali one skupine. Navsezadnje so vsi državljani Slovenije in je njihova dobrobit pomembna.

Seveda, kot že napisano, če je nek politik musliman, mu bo njegova vera narekovala odločitve prav tako, kot če je nekdo ateist in izhaja iz svojih vrednot. Tega ni mogoče preprečiti, le z sistemom zavor in ravnotežij je mogoče omiliti. Tudi se mi zdi nemogoče, da bi nekdo vohunil za politiki, mogoče kar za vsemi državnimi uslužbenci, če slučajno po nedeljah hodijo v cerkev in bi jih potem v ponedeljek metal iz služb, češ da kršijo delitev med cerkvijo in državo. Radikalizem, vidite, nikoli ni dober, ker prinese več slabega kot dobrega.

Poizkuse RKC v Sloveniji, da si zagotovi več vpliva in vsili svoje vrednote, bomo bržkone še videli. To je naravno in ne bodo edini (fundamentalistični  muslimani, tako nam kažejo izkušnje iz tujine, bodo na mnogih področjih povzročali velike probleme). Namesto radikalnega zavračanja potrebujemo zrel politični prostor, saj bo samo to preprečilo umik na okope in prikrito državljansko vojno skozi volitve in prevzemanje državnega aparata. Politik, ki je kristjan, se mora prav tako kot politik, ki je liberalec, zavedati svojih dolžnosti do državljanov, dolžnosti ohranjanja miru in iskanja sobivanja med različnimi skupinami, ki nobeni ni na škodo. Zavedati se mora, da so vsi prvovrstni državljani, le da imajo različna mnenja. Vseh seveda ne more upoštevati, braniti mora svojo neodvisnost, zagovarjati stališča svoje volilne baze, ampak vse do neke mere zdravega razuma. Zavedati se mora nevarnosti verskih trenj, ki se jih ne splača vzpodbujati s pretiranim vsiljevanjem svojih pogledov na svet, a pri tem ne pozabiti, da je svoboda pomembna vrednota in da liberalni temelji države koristijo ne le neki liberalni manjšini, ampak večini prebivalstva.

To bo še posebej pomembno v prihajajočem spopadu z radikalnimi posamezniki znotraj muslimanskega sveta v Evropi, ki se še niso naučili, da pokrivanje žensk od glave do pet nima mesta v naprednem svetu in da je svoboda govora, tudi v obliki smešenja verskih simbolov, nujno pomembna pravica, ki omogoča širjenje debate in s tem razvoj na vseh področjih.